Primorske novice, Rekreacija - Venčeslav Japelj: V nedeljo se je vrh Slavnika zbrala večina planincev, ki so lani našteli največ vzponov. Rekorderja sta Orlando Nemec (507) in Jožica Trost (308).
PLANINSTVO> Ob morju so se v nedeljo jezili na meglo, uvoz iz Padske nižine, medtem ko so se številni obiskovalci Slavnika predajali sončnim žarkom. Na vrhu so se zbrali tisti, ki so lani zabeležili največ vzponov na istrski Triglav.
Rekord, ki ga bo težko porušiti
Predlanski rekorder Orlando Nemec iz Sv. Antona je takratne tri štirice lani dvignil na neverjetnih 507 vzponov, kar je rekord, ki ga bo zelo težko porušiti, sploh pa bo najbrž še zelo dolgo trajalo, da ga bo izboljšal nekdo v njegovih letih (Nemec jih šteje 74). Ob kralju in starosti Slavnika so se lani zelo izkazala dekleta. Največ vzponov je zbrala Jožica Trost iz Rodika, kar 308, kar jo - po nam znanih podatkih - uvršča na tretje mesto absolutno, pred njo sta samo Nemec in Podgorec Zdenko Filipič (412).
Prijatelji Slavnika, z leve: Natalija Gulič, Feliks Bratina, Jožica Trost (čepi), Špela Prodan, Alan Rupnik, Orlando Nemec
Jožica, za planinske prijatelje Joži, je 44-letna gostinka, ki skoči na Slavnik zato, da lahko dela: “Tu najdem energijo, da ves dan laže delam. Nisem penzionist, da bi po vzponu lahko počivala, čaka me še ves dan dela. O rekordih sploh nisem razmišljala, za naprej pa tudi ne delam načrtov. Ampak začela sem dobro; danes smo 16. januarja, in to je moj 16. vzpon letos.”
Največ vzponov na Slavnik v letu 2010
moški: Orlando Nemec 507, Nevjo Ojo 269, Feliks Bratina 183, Alan Rupnik 157, Danilo Ivančič in Damir Zec 132;
ženske: Jožica Trost 308, Natalija Gulič 204, Špela Prodan 163, Darja Šale 127, Jadranka ... 125.
Na Slavnik po vzdržljivost in moč
Niti Orlando Nemec lani ni razmišljal o rekordih. Za jesen je načrtoval vzpon na enega od evropskih štiritisočakov, potreboval je vzdržljivost in moč, zato je na Slavnik hodil še pogosteje kot sicer, od julija do septembra pa tudi na Gradiško turo, da se privadi na steno. Toda pet dni pred načrtovanim odhodom v Alpe ga je vrh Gradiške ujela ploha, zdrsnil je in se poškodoval, desna roka si še dandanes ni opomogla. Kljub pavzi, ki jo je terjal padec v steni nad Vipavsko dolino, pa je posekal svoj lanski rekord. Odločno zatrdi, da novega ne načrtuje, naj se z njim ukvarjajo drugi.
Rekordni dosežki so zgolj stranski proizvodi njegovega iskanja zdravja. “Hodim zaradi zdravja, da krepim telo in duha, da ostanem prožen in da ta leta preživljam kvalitetno. To je že neke vrste zasvojenost, čutim močno potrebo po gozdu in hoji. Na vsakem koraku odkrivam kaj lepega, novega, čeprav poznam že vsak kamen na poti. Gozd mi daje energijo in optimizem, pomaga mi odganjati betežnost,” pove Slavnikov rekorder.
Lansko leto je bilo nekaj posebnega
Po pobočjih Slavnika najpogosteje hodi zgodaj zjutraj, videl je že nešteto sončnih vzhodov. “Najraje imam te vzpone, sončnih zahodov pa ne maram; dan ugaša in tudi moj korak je bliže koncu; asociacija na to, kar je neizbežno. A se s tem ne obremenjujem.” Lansko leto, če ga primerja z drugimi v vrsti skoraj štiridesetih, kar hodi na Slavnik, je bilo nekaj posebnega, opaža pa tudi dolgoročne spremembe na njegovih pobočjih. “Ne pomnim toliko snega, viharnih vetrov, dežja, megle na vrhu, skoraj polovica vzponov je bila lani v megli. Zadnji dve zimi sem srečeval veliko zveri, medvede, cele trope volkov, vse redkeje pa sem lahko opazoval srnjad in jelenjad na paši. Najbolj pa me preseneča to, da v gozdu ne slišiš več ptičjega petja.”
Na vrhu se je loti hormon sreče
Lani je imela težave z žilami, prestala je operacijo noge, a je bila nekaj tednov po njej že spet na pobočjih Slavnika. Natalija Gulič, 45-letna podjetnica iz Kopra, pove, da si na vrhu zažvižga in ugotovi, da se je je lotil hormon sreče. A v isti sapi priznava, da svojih občutkov pri hoji na Slavnik ne zna dobro opisati! “Pravijo mi: kako se ti da, vedno eno in isto. Pa ni eno in isto. Če nič drugega je narava vedno drugačna, cvetijo druge rožice, pozimi sta led in sneg, poleti je vroče ... Srečuješ ljudi, ki jih je prijetno srečati. Meni ta ura, ki jo porabim za gor in dol, da energijo za cel dan, potem mi ni težko do polnoči, enih delati za računalnikom. Na Slavniku sčistim ventile, v glavi rešim ogromno težav, službenih in privatnih.” Sprva se je bala zveri, a je kmalu ugotovila, da vedno koga sreča, in strahu ni več. Pa čeprav je med svojimi vzponi, lani jih je zbrala kar 204, opazila že medvedje stopinje in iztrebke.
Energija za dušo in telo
Špela Prodan je 48-letna Koprčanka, kot višja sodnica deli pravico, po službi med tednom ali v soboto in nedeljo pa pride na Slavnik. Lani je zbrala 163 vzponov, na vprašanje, kaj išče na hribu, pa odgovarja: “Slavnik ti da energijo za dušo in telo, da ti vse, kar potrebuješ. Vso te sčisti. Tukaj praktično nikoli nisi sam, in hkrati si vedno lahko sam. Na poti nikoli nimam težav, tu se sploh ne moreš izgubiti - razen če je res gosta megla in sneg.” Ko jo, sodnico in ljubiteljico narave, vprašamo, kaj bi na Slavniku spremenila, za hip pomisli, nato pa odgovori. “Absolutno ne bi pustila, da vozijo z avti na vrh. Zapornica bi morala biti najmanj na robu gozda, če ne niže.”
Čeprav se lani ni vpisoval v knjigo pristopnikov, se kolegi Feliksa Bratine strinjajo, da bo držalo, če pravi, da je nabral 183 vzponov. 68-letni upokojenec, kot gradbenik je dalj časa živel v tujini, doma iz Kopra, je nezaustavljiv obiskovalec visokogorja. Lani je bil še 76-krat na Nanosu, enajstkrat na Čavnu, trikrat na Triglavu itd. “Odkar so mi morali odstraniti eno ledvico, sem še bolj aktiven. V hribih iščem psihično zadovoljstvo, tu se počutim sproščenega, tako vzdržujem zdravje. Občudujem naše lepe gore, uživam v njih,” pove Bratina.
Skoraj odvisnost
Alan Rupnik je 45-letni skladiščnik iz Kopra. Lani je zbral 157 Slavnikov. “Delam v izmenah, ko sem v službi popoldne, grem ob sedmih na Slavnik, tako da sem do devetih že nazaj, na hiši, ki jo zidamo. Sem pa tudi veliko na kolesu in uživam v turni smuki - lani sem se nanjo odpravil desetkrat. A so tudi drugi hribi,” pojasnjuje svoj vodotesni urnik. Meni, da je hoja na Slavnik “skoraj odvisnost”, a tista pozitivna. Na Slavniku je največkrat pozimi. “Najlepše je v burji, ko piha 150 na uro. Na Slavniku sem bil tisti petek v decembru, ko je močno snežilo. Malo sem se bal, da ne bom prišel do vrha, ker je tako snežilo in je bila tema - iz Podgorje sem startal ob šestih popoldne. A sem prišel točno do vrat koče.”
VENČESLAV JAPELJ