Tavanja po slovenskih hribih - Mojca Luštrek: ... ni samo za čudne tiče / Če v vodniku piše »nepomembna vzpetina«, »neizrazit vrh« ali kaj podobnega, nemudoma zastriževa z ušesi.
Tako je bilo tudi s Ptičjim vrhom (1550 m) med sedloma Suha in Kočna, »neizrazito kopo nad Markljevim rovtom«, kakor piše v Janševih Karavankah; 15. novembra sva zastavila na Planini pod Golico, pri zapuščenem Belcijanovem hotelu, ki sem ga omenila že večkrat.
Odpravila sva se naprej po asfaltni cesti in mimo partizanskega spomenika. Na skalni steni onstran struge Črnega potoka na levi sva opazila rdečo peterokrako. V bližini je pritekla na cesto Stara rudna pot. Tabla Pozor posedanje cestišča naju je opozorila na tako rekoč prelomljeno cesto. 
V zgornjem delu vasi je na hrbtni strani krajevne table pisalo, da je Koča na Golici zaprta. Pri tabli je levo odcep čez most h kmečkemu turizmu (Betel), k Fencu in na Golico (2 h), midva pa sva nadaljevala naprej proti Savskim jamam in Golici po daljši poti (3 h).
Asfalt se je končal in stopila sva na gozdno cesto. Na zemljevidu je narisana kot markirana; 
opazila sva le eno silno slabo markacijo, a tablica Golica skozi Savske jame nama je povedala, da sva na pravi poti.
Mimo hiške, kjer je cilj sankaške proge Savske jame (o sankališču pričajo varovalne ograje in vodna napeljava), sva prišla do odcepa levo h Karlovemu rovu. Na obvestilnem stebričku piše tudi Golica preko Korelnovega rova, nekoliko naprej pa na slabi leseni smerni tablici Golica Preko Korlnove jame 1h 45min..
Stopila sva pogledat Karlov rov (žal je bil zaprt) in bližnje skladišče razstreliva.
Ta pridobivalni in raziskovalni rov je najnižji in edini še vsaj deloma ohranjen del rudnika Savske jame (Reichenberg), kjer so do začetka 20. stoletja kopali železovo rudo siderit.
Po ogledu sva odšla dalje po cesti. Nad odcepom desno na Križovc 
preko Fentovega polja je čepela razdrta hiša. Kmalu za markacijo na mostu čez Črni potok, ki je bila nekoliko boljša od prve, sva videla, kje sankališče priteče na cesto. Za še enim mostom sva pri slabi markaciji zavila k tabli za Valentinov (in Barbarin) rov, od obvestilnega stebrička pa je ostal samo podstavek.
Po naslednjem prečkanju potoka se je desno odcepila razrita steza k tabli, ki opisuje Frančiškov rov. 
Malo naprej naju je razveselila prva poštena markacija, poleg nje pa so bila na skali ob cesti še druga znamenja: vzporedni rdeči črti, R 1796 (R menda pomeni Ruard ‒ fužinarska in podjetniška rodbina), 1896 SPD, J.K (namesto J. morda I.) in R.R.
Po 40 minutah sva vrh klanca z betonsko prevleko prispela na križišče s kažipoti: desno Golica, Javorniški rovt in Prihodi, levo Nepomukov rov. Zavila sva levo ter našla ostanke spomenikov tehnične kulture, opisane na tabli o Savskih jamah, in podrto novejšo zgradbo.
Gozdna cesta teče še naprej, prav tako desno od križišča, kjer pa je na zemljevidu narisan kolovoz. Ostalinam iz starih časov je delala družbo prazna pločevinka od piva, ne tako redek pojav v naših gozdovih. Kjer se kozel valja, tam dlako pusti, bi lahko rekli, saj so pločevinke večinoma od laškega piva.
Iz križišča sva se med cestama povzpela po označeni stezi. Kljub gostemu smrekovemu gozdu je na naju skozi veje prijazno posijalo sonce (dotlej sva imela bolj mrakobno vreme). Po četrt ure sva se znašla pred vhodom v Markljev rovt (1189 m). ...
Nadaljevanje na avtoričinem blogu Tavanja ... >