Kibubazin: ... Barbara Kuhar - Popotnica in pohodnica, radovednica in raziskovalka, ljubiteljica narave, aktivnosti in knjig.
Diplomirana socialna delavka, sicer pa vodička, glava in srce popotniške agencije, ki posebej uživa, ko lahko najbolj odmaknjene kotičke sveta na trekingih približa drugim. Njen zaščitni znak? Smeh ...
Zima, pomlad, poletje, jesen?
Podobno kot medo se tudi jaz zbudim in zaživim s pomladjo. Rada imam sonce in poletne tople dni. Zima in mraz so mi velikokrat izziv, brez katerih pa v življenju in hribih tako ali tako ne gre.
Kje si bila zadnji vikend?
Moji vikendi so ponavadi vedno leteči in pobarvani z aktivnostmi v naravi in druženjem. Ampak zadnji vikend je bil za spremembo od ostalih umirjen, predvsem zaradi slabega vremena. Pa sem se zato malo prelevila v »urejeno« gospodinjo in čarala nove sladice. Glede na to, da so zmanjkale še v istem trenutku, predvidevam, da mi je nekako uspelo.
Kje bi preživela prost vikend, teden, mesec?
Prost vikend kje v naših Alpah, za teden bi se odpravila na Islandijo in mesec bi preživela v Patagoniji ali Kaliforniji.
Tri ture, ki so ti ostale v najlepšem spominu?
Tavanje po obalnih poteh na idiličnem otoku Gozo, kjer imaš občutek, kot da si ves čas del filmskega kadra. Himalajska dogodivščina v Indiji, ko smo doživeli nepozabnih deset dni na poti iz doline Parvati v dolino Pin. Kriški podi z metuljčki v trebuhu in radovednimi kozorogi na obzorju.
Pohvali se!
S ta pravšnjimi besedami sem zmagala na pisnem natečaju in letela v Južnoafriško republiko in sestri napisala prijavo, ki jo je poslala v Južno Korejo. Recimo, da mi obračanje besed včasih dobro uspe. Še posebej, če je v igri potepanje naokrog.
Česa se bojiš?
Morskih globin.
Tvoja življenjska filozofija?
Zajemaj življenje s polno žlico!
Kaj imaš vedno s sabo na turi?
Elastiko za lase in kaj sladkega ali oreščkastega za pod zob.
Tvoj najljubši kos opreme?
Nahrbtnik. Ko bašem stvari v nahrbtnik, vem, da bo moj nemirni duh ponovno dobil želeno dozo nove pustolovščine.
Prigoda "imela sem več sreče kot pameti"?
Ko sva s Katjo hodili po Likijski poti v Turčiji, se nama je dogajalo marsikaj. Tudi to, da so nama sredi ničesar nepovabljeni gostje odnesli vso hrano ravno takrat, ko sva bili lačni kot volk. Odpravili sva se do imama v naslednjo vas, kjer prav tako ni bilo mogoče dobiti nikakršne hrane. Ker ta ni razumel besedice angleško, sva hrano dobili šele, ko je Katja na list papirja narisala hleb kruha in žlico. Naslednji dan sva se zapletli v labirint skal, polnih brezen in ostrih kot nož, ostali brez vode, sonce je bilo super na delu, cilj pa daleč v daljavi. Takrat nama je na pomoč priskočil lokalni hribovski veljak, ki mi je že prej po internetu napovedal, da naju bo reševal, kljub temu da sem mu zatrjevala, da se to ne bo zgodilo.
S kom bi šla na kavo?
S prijateljico Elsie iz Cipra, s katero sva doživeli številne pustolovščine na potovanju po Indiji in se ujeli kot popoln popotniški tim. Po šestih letih, odkar sva si pomahali v slovo, naju kava še vedno čaka in upam, da kmalu dočaka.