Načelnik Hrvaške gorske reševalne službe Vinko Prizmić pove marsikaj o po njegovem mačehovskem odnosu države in morda še o čem s stavkom: »Neracionalno je uporabljati vojaški helikopter, katerega let stane šest in pol tisoč evrov na uro ...«
Države v tranziciji so obdržale precej služb, ki so se uveljavile še v prejšnjem družbenem redu. Ob zapletih povezanih s krčenjem proračunov (pre)zadolženih držav se nedvomno izkazujejo tudi potrebe po denarju, ki ga ni, v bodoče pa ga bo še manj.
Hrvaška je s postavitvijo zakona o gorskem reševanju storila precejšen korak naprej in s postavitvijo učinkovitih postaj, pokritostjo terena, usposobljenostjo moštva, ki ni ozko usmerjeno, in pokriva precejšen spekter dejavnosti (vključene dejavnosti, ki jih pri nas pokriva celotne civilna zaščita v okviru URSZR brez gasilstva). Nedvomno dober primer usposobljenosti je zadnje reševanje poškodovanega v globoki jami na Bavarskem. Zanimivo pa je, da se denarni problemi in težave povezane z različnimi ministrstvi, ki so vključeni v dejavnosti gorskega reševanja, rešujejo s pomočjo medijev. Spomnimo se hitro rešenih slovenskih težav, ki so se pojavile ob direktivi EU, da se morajo za potrebe reševanja uporabljati namenski helikopterji in ne »univerzalci« in z zapisom v Novem listu lahko potegnemo določene vzporednice.
Za resnični vpogled v stanje na področju gorskega reševanja v tranzicijskih državah pa bi morali pogledati, koliko denarja nameni država in lokalne skupnosti za te in podobne namene, prišteti stroške (plačilo helikopterjev, reševalnih vozil, oskrbe ...) in vse to razdeliti z dodobra napihnjenim številom intervencij, saj vseh posredovanj ne moremo šteti za »akcije« ...
Zanimive in drage številke mar ne? V nekaterih državah z uveljavljenim prostovoljnim gorskim reševanjem že razmišljajo kaj je bolje in ceneje ...
Foto: Hrvaška GRS