Pomladanska smuka na Pokljuki.
Dnevi so vedno toplejši in ko pripeljemo na Rudno polje je temperatura že nad lediščem. Nekaj minut kasneje hodimo skozi gozd na smučeh do Krucmanovih kont, kjer je sneg v senci še pomrzjen. Nadaljujemo nekaj minut po zasneženi cesti in nato stopimo na pobočje strmega gozda.
V gozdu je že več kopnin, ki oznanjajo, da se smučarska sezona na Pokljuki bliža koncu. Kljub temu brez večjih težav še najdemo zasnežene prehode, ki nas povedejo visoko v dolino pod ostenji Kačjega roba. Na soncu je sneg omehčan, v senci pa ostaja pomrzjen. Vidne so sledi starih smučin, ko se vzpenjamo po dolini in prehajamo iz ene strmine na drugo. Višje smo bolj postaja vroče in sneg se že udira prvemu med nami, ki utira novo smučino. Ne moremo se izogniti spodrsavanju, ki nam pobere več energije kot bi jo sicer porabili, a počasi se le približamo stenam Kačjega roba in odpre se pogled preko naslednje doline na Mali Selišnik in v njegovem ozadju na južno pobočje Mrežc. Prehodimo naslednji strmini in smo pod izhodom iz doline. Še nekaj truda vložimo v naše korake in smo na prehodu s Kačjega roba v dolino pod Viševnikom. S tem pa se odpre imeniten pogled na Viševnik in njegovo ramo, ki je naš današnji cilj. V zatrebu doline se dviguje Mali Draški vrh, katerega vzhodni greben preide na Vrh Draškega roba, kjer smo bili pred tednom dni. Pogledu ne ubeže Rjavina z Luknjo pečjo, Veliki Selišnik, Debeli vrh in Mrežce.
Toplo vreme terja več tekočine kot običajno in tako se dobro odžejamo preden nadaljujemo svojo pot. Malce se spustimo po pobočju, nato pa na smuči pritrdimo še srenače, saj je sneg pod Viševnikom močno zbit in pri prečenju ne želimo imeti težave ali celo zdrsniti po pobočju. Hodimo drug za drugim proti osrednjemu pobočju Viševnika, kjer se povzpnemo na prvo ravan, spodnjo ramo, kjer se sneg hipoma spremeni in že hodimo po ojuženem snegu, ki se predira in odkriva jame pod njim. Izognemo se manjši vrtači, ki loči zgornji del rame od spodnjega na naši desni in se direktno povzpnemo na zgornji greben rame Viševnika, kjer je nekaj kopnine in kjer zaključimo naš vzpon. Lahko bi se podali še nekaj metrov navzgor, a na greben se s smučmi ni več mogoče povzpeti, pravzaprav niti smučati z njega, ker ni dovolj snega. Smo na višini okoli 1950 m in lepo je videti z rame tudi očaka Julijcev za grebenom Draških vrhov. Srenjski preval je smučljiv le še z vznožja Malega Draškega vrha, drugod snega primanjkuje, krnica pod Srenjskim prevalom pa je še dobro založena s snegom.
Privoščimo si daljši odmor in nato pripravimo vse potrebno za smučanje ter odrinemo z rame. Smučam za prijateljema in v zavoju mi težak sneg potegne smučko v svoj objem in temu sledi še moje telo. Kar nekaj truda me stane, da osvobodim smučko in se postavim pokonci ter odsmučam še previdnejše po južnem snegu do bolj smučljivega pobočja, kjer naredimo nekaj solidnih zavojev in prismučamo na Kačji rob.
Ozremo se nazaj na presmučano pobočje in se zavemo, da je to verjetno zadnje smučanje po čudovitih vrhovih in dolinah naše lepe Pokljuke. Pomlad bo pobrala sneg in tedaj pridemo na ogled gorskega cvetja. Sonce je močno in sneg je postal moker, le v senci sten je še možno ujeti nekaj skorjastega snega, ki nosi težo smučarja. Nižje na strmini sprožimo še nekaj snežnih kep, nato pa zapustimo dolino in skozi gozd smučamo izogibajoč se kopninam in kamenju, ki gleda iz tanke snežne odeje navzdol do ceste, kjer malce predahnemo in nato odsmučamo do Krucmanovih kont.
Ozremo se na ostenje Kačjega roba in dolinico po kateri smo smučali, ko mimo nas prismučata turna smučarja, edina, ki smo ju srečali na naši poti. Na Rudno polje se vrnemo preko smučišča, kjer roma smučarska oprema v prtljažnik avtomobila, mi pa na sedeže in polni lepih vtisov odpeljemo s parkirišča.