Janez Pikon: Razgledna vasica na sončni strani Julijskih Alp, ki jo dodatno krasi neokrnjena narava, jugovzhodno nad Bohinjsko Bistrico. 
Panorama vaških travnikov in pašnikov se razprostira še vedno dokaj visoko v pobočje Malega vrha in vse pod vrh Črne gore. Krasili so jih obsežni travniki, visoko južno nad vasjo, kjer so v svojih travnikih in rovtih želi in kosili za vsakdanji kruh. Več kot štirideset senikov (svisel) se je še v mojem otroštvu bohotilo na pobočjih nad vasjo, ki so se razprostirali od vzhodne globeli Srnjak in zahodno na rovt Počivalo pod Vandovčevim rovtom. Mala vasica z nikoli več, kot 20 domačijami se kljub majhnosti lahko predstavi tudi z nekaj vaških posebnosti, ki so močno zaznamovali vasico, vzhodno ob Smučišču Kobla.
Najbolj poznana je vsekakor Rauharska pleh banda, kot so ji vedno radi rekli. Vendar godbeniki z vasi Ravne so igrali na raznih prireditvah, sprejemih in pogrebnih sprevodih. Veliko šaljivih zgodb, vendar neupravičenih do glasbenikov z vasi Ravne sem slišal pripovedovati starejše domačine, toda povedati vedo, da so z zelo čustvenim pristopom in veliko treninga, (vaje so imeli večkrat tudi na pobočju Mlina, na robu pod Medjovo domačijo), čudovito uspeli in znali zelo lepo zaigrati. Mi, ki smo vedno živeli z vasjo, smo vsekakor ponosni na Ravharsko godbo na pihala, (Ravharsko pleh bando iz leta 1923). »Slišim jih igrati, že prihajajo na Bistrco« je vzneseno in v velikem pričakovanju dejal neučakani fantič, starejšim domačinom ob Hotelu Markeš, kjer so Rauharsko godbo na pihala pričakali in navdušeno pozdravili. Bila je nedelja, so dejali in uvodni nastop Rauharske godbe na pihala.
Ravharske litanije so vaška posebnost vasi Ravne, ki predstavlja vsako domačijo posebej in jo povezuje s hišno prepoznavnostjo in se prične tako: ZIMOVC odpinač je rodil BIŠČOVGA pukleša, KLEMENČN masunek, PANGRČOV pisač, JERNEJOV glodač, TUBEJOV v rovte pritepen, ROŽMANOV dober mož v koš, CJANOV vohrnek, PAVLOV pjanc, MEDJOV cimprman, MARKLNOV kumernek, ŽENČOV smolar, BREZNKARJOV zapenač, PREZLCOV srnak, PETROV samc, DOLINARJOVA nebeška glorija, FRANČOV škafar …
Še resnična vaška zgodba iz časa (jež'š Marija, kulk j' še sveta): Že kot mlad fant sem slišal zanjo iz ust domačinov z vasi Ravne, tudi sam sem v njej preživel najbolj rosna leta. Zgodba se mi je za vedno vtisnila v spomin. Dogodek seže v čas med obe vojni, ko so vaški fantje in dekle planinarile na planini Za Črno goro (Ravharsko planino). Ob planinarjenju, ki ga je zahtevala planina in skrb za živino, ter vse kar sodi zraven so vedno dobili čas za obisk bližnjih gora, največkrat Črne prsti. Med njimi je bila tudi dekla z vasi, ki ni veliko hodila po svetu ali nič. Pogled in razmišljanje ji ni segalo dlje, kot se je lahko videlo in slišalo po Bohinju. Določenega izredno lepega dne so se zopet odpravili v gore, na Črno prst. S seboj so zvabili tudi omenjeno deklo, ki nikdar do tedaj ni bila višje kot v planini. Rečeno, storjeno, šla je z njimi v gore, na Črno prst. Klasična pot s planine na goro je vodila pod Home, ki je danes opuščena, na nasprotni strani je vodila steza po grebenu Šoštarja, Prevalj in Rušnati vrh, ta je sedaj popolnoma zaraščena, po tej pa takrat niso šli, kajti tako bi že prej dosegli greben. Nadaljujejo pod Home in dosežejo vrh Žrela. Do prelaza Čez Suho, tam, kjer je stala vojaška karavla, ni bilo več daleč in ob nenavadno lepem vremenu, ki je bil tistega dne je bilo marsikaj lepega videti. Čisto ozračje je ponudilo med drugim tudi zelo lep pogled proti Jadranskemu morju, skratka videlo se je vse, tudi morje. Dosežejo vrh grebena Čez Suho in se zazrejo po prostrani Primorski in zelo dobro vidnemu morju. Omenjena dekla je prvič v svojemu življenju videla tako prostrano območje s Tržaško obalo in morjem v ozadju. Vedeli so povedati, da najprej ni rekla nič, potem je vzdihnila in dahnila bolj sama sebi kot drugim, ... Jež'š Marija, kulk j' še sveta.
Janez Pikon