Luka Selan: Z Anžetom in Juretom smo se odločili, da bomo ...
... praznično sredo izkoristili za Prontarsko smer v Velikem vrhu.
Dobimo se pri Matizovcu, kjer pustimo en avto in se skupaj zapeljemo do izhodišča. Zagreti smo zakorakali v mrzlo, jasno jutro. Pri vstopu imamo taktični posvet, ker že prvi skok izgleda slabo narejen; suh z odseki tankega ledu napopanega na skalo.
Vseeno se Jure opogumi in začne s plezanjem naprej v upanju, da bo višje bolje narejena.
Kasneje se v smeri najde vse sorte od ledu in škripavca, do nepredelanega, sipkega snega in drytoolinga. V smeri je par klinov, našlo pa se je še mesta za nekaj jebic in celo en ledni vijak. Vsekakor razmere niso idealne, zato se posledično tudi malo počasneje obrnemo. Za razliko od nas pa se je hitro obrnilo vreme. Postalo je dokaj megleno z rahlim sneženjem, kar je skupaj z mrazom in vetrom pričaralo dokaj zimsko atmosfero. Vmes najdemo malo zavetja pod ogromnim zagozdenim balvanom in nadaljujemo skozi preduh, ki je lahko prehoden. Za balvanom nas čaka še snežišče in izstopna kraka smeri. Odločimo se za levega (oba izgledata približno isto zalita), kjer nas čaka še en skok z mixom in gaženje po snegu do konca smeri.
Kljub temu, da si želimo hitro v dolino, nas na vrhu pričaka gosta megla, kar nam oteži sestop. Zaradi nelagodnih snežnih razmer ne prečimo do Kofc ampak se odločimo za bolj direkten sestop z vrha in se z nekaj prebijanja po celcu med drevesi srečamo s planinsko potjo. Do avta pridemo s koncem dnevne svetlobe. Zaradi splošne utrujenosti se odločimo, da preskočimo podrobno analizo v Englishu in na hitro sklenemo, da je blo “fajn (mrz)”.
Čez celo turo pa nismo razvozlali besede prontar, če mi kdo pove kdo ali kaj je to, mu na ferajnu dam za pivo.