Si lahko predstavljate presenečenje, ko po malodane polstoletnem planinarjenju tik pred nosom odkriješ atraktivno panoramsko cesto?
Razgledišče pod ostenjem Kočne
Si lahko predstavljate presenečenje, ko po malodane polstoletnem planinarjenju tik pred nosom odkriješ atraktivno panoramsko cesto okoli gore s pogledi na vršace?
Običajno smo na Kočno in na Grintovec lezli običajno od Suhadolnika oziroma iz Kokre. Šele sedaj pa sem na karti našel naravnost sprehajalno cesto, ki človeka pripelje prav pod ostenja Kočne. Na Jezerskem pustimo avto pred napol podrto staro Kazino in krenemo proti Makeku. Asfalta ni prav veliko, cesta kmalu zavije v senčnat bukov breg, in ko smo zgoraj pri opuščeni sedežnici, ostane le še strma gorska makadamska cesta. Čez kakšne četrt urice pridemo po tisti kar strmi cesti do ovinka v desno in z markacijo na levo in nekoliko navzdol: tu lahko skočimo k slapu pod Čedco, toda mi se lepo držimo ceste, slap pa pustimo za čas po obilnejšem dežju ali za spomlad, ko je v stenah med Grintovcem in Kočno še obilje snega.
Cesta vodi rahlo v desno in preko jezerske kotline lahko opazujemo s te strani kar špičast Pristovški Storžič in desno od njega Goli vrh. Cesta je kar strma, a presenetljivo lepa, prav primerna za gorsko kolesarjenje. Nekaj višje na letimo na markacije, saj z desne pride markirana steza, ki vodi čez Murijevo planino na Veliki vrh (1742 m), priljubljeno točko za zgodnje spomladanske izlete, ko so Oltarji Kočne še zasuti s snegom. Zdaj je cesta manj strma, krožno obide Mali vrh in oči se začno pasti po razgledih na Jezersko in na gore onkraj kotline. Pred nosom imamo Virnikov Grintovec, zadaj greben Košute, levo pa z naše strani kar skalnat Stegovnik ter spodaj Rezmanovo kmetijo na pragu mogočnih gozdov. Cesta nas zdaj vodi lepo v levo, tudi nekoliko navzdol in nekoliko navzgor še kakšnih pet kilometrov, nekako vzporedno z dolino Kokre spodaj. Storžič, kakršen nam pokaže s te strani, je skorajda neprepoznaven.
Cesta se vije še kar naprej in levo zgoraj pogledujemo na zahodna pobočja Jezerske Kočne, na silno neprehodno skalovje. Onkraj doline Krke kmalu pogledujemo na Mali Grintovec, pa Srednji vrh, Cjanovco in na Javorov vrh, vse to pa je le nekaj višje od naše ceste, ki se drži višine okoli 1300 metrov. Nenadoma se ta naša cesta neha in od tod je že prav lep pogled na Krvavec in Zvoh, medtem ko se spodaj v poletni meglici nakazuje kranjsko polje. Če nekoliko natančno pogledamo, bomo na levi strani opazili stezičko, po kateri pridemo do planine Ovča koča, od koder nas bolj slaba steza vodi prav pod ostenji Kočne na Povšnarjevo planino, od tod pa tudi preko dosti nevarnih prehodov čez hudourniške grape na Staro Povšno, dokler ne pridemo v Zgornjo Kokro, prav blizu odcepak Suhadolniku ali na Kokršno sedlo na cesto, od koder se s štopom ali avtobusom vrnemo na Jezersko, kjer nas čaka avto, ali pa se zgoraj pod Ovčo kočo obrnemo in se po isti cesti s povsem novimi razgledi vrnemo na izhodišče v Makek.
Jože Praprotnik