Razgledi - Borut Peršolja: Članek iz učbenika Mentor planinske skupine, Planinska zveza Slovenija, 2001.
1. O razvedenju
Že pračlovek se je znal razvedeti v naravi. Spretnost v razvedenju je bila njegova življenjska nuja in eno od znanj in veščin za preživetje. Potreboval jo je, da je lahko lovil stran od doma in da se je vrnil na znano območje. V današnjem času sta se vloga in pomen naravnega razvedenja zelo spremenili, saj se je njun vpliv na življenje zmanjšal. Življenjsko okolje smo si prilagodili in poenostavili, tako da nam za razvedenje zadoščajo že imena krajev in ulic ter hišne številke. Še vedno pa obstajajo poklici in dejavnosti, ki jih brez znanja o hitrem in natančnem obvladovanju pokrajine, kamor sodi tudi razvedenje, ne moremo kakovostno opravljati ali se z njimi ukvarjati.
Razved se začne takrat, ko zapustimo kraj stalnega bivanja oziroma domačo pokrajino, ko razgledovanje okrog sebe ni več splet priučenih navad in se po pokrajini ne gibljemo več avtomatično – brez premisleka. O uspešnem in kakovostnem razvedu govorimo takrat, ko s pomočjo znanja in izkušenj, z analizo dostopnih podatkov, z opazovanjem različnih pojavov, z obvladovanjem veščin in uporabo tehničnih pripomočkov vsak trenutek obvladamo pokrajino tako, da smo si ves čas na jasnem, kje smo, in vemo, kako bomo našli pot do izbranega cilja. Sposobnost razvedenja imamo že od rojstva, razvijamo pa jo vse življenje glede na pokrajino, v kateri živimo, in glede na način življenja. Osnovno znanje razvedenja v naravi štejemo za del splošne izobrazbe.
Potreba po razvedenju se pojavi ob gibanju oziroma premikanju. To velja ne glede na to, ali gre za telesno gibanje (izlet v okolico domačega kraja) ali duhovno gibanje (pripadnost neki ideji). Končni rezultat razvedenja je vedno dosega želenega cilja (vrh gore, duhovna in osebnostna rast …). Zaradi hitrega tehnološkega razvoja je za sodobnega človeka pomembno razvedenje v pokrajini in v času. Rezultat takšnega razumevanja razveda je lahko na primer tudi zavedanje, da je v prihodnje možen le tak nadaljnji razvoj, ki ga bolj ali manj posrečeno opredeljujemo kot trajnostni oziroma sonaravni razvoj, ki zadovoljuje potrebe človeka, ne da bi pri tem ogrožal vire, od katerih so odvisni prihodnji rodovi.
Morda je koga ob dosedanjem branju zmotila beseda razved, ki se je pojavila kar dvajsetkrat. Rudolf Badjura jo je leta 1953 v Izbranih izletih uporabil takole: »Ljubljanski grad je le majhna višava /…/, vendar naj se ljubljanski turist potrudi nanj z namenom, da se bo z njega na vse strani razgledal, se v pisanem osredku slovenskega Posavja vsaj v poglavitnem razvedel (orientiral) ter si vtisnil v spomin najznačilnejše podobe, kraje in smeri …« Razved je sopomenka orientacije, zato bomo v nadaljevanju enakovredno uporabljali oba termina.
Orientacija, ki jo izvajamo v Planinski zvezi Slovenije, ima večplasten pomen. Znanja in veščine, ki jih razved ponuja, so eden najpomembnejših dejavnikov zagotavljanja varnosti v gorah. Orientacija vzpodbuja doživljanje ter raziskovanje gora in navaja na samostojno gibanje v naravi. Planinska orientacijska tekmovanja razvijajo športni duh in omogočajo druženje ter medsebojno spoznavanje udeležencev. Zato je orientacija pomembna dopolnilna dejavnost Planinske zveze Slovenije, ki je opredeljena tudi v Statutu Planinske zveze Slovenije.
2. Geografska in topografska orientacija
Geografska ali naravna orientacija obsega hitro in pravilno določanje strani neba (sever, vzhod, jug, zahod) z razpoznavanjem znakov in informacij, ki so v naravi. Strani neba določamo z opazovanjem Sonca, Lune, zvezd in (drobnih) pokrajinskih prvin.
Topografska orientacija je nadgradnja in dopolnitev geografske orientacije. Nepogrešljiva je v zahtevnih vremenskih pogojih in v površinsko razgibanih pokrajinah. Poleg poznavanja glavnih geografskih smeri vključuje določanje stojišča, lege objektov, ki so narisani na zemljevidu, in izbiro smeri za nadaljnje gibanje. Topografska orientacija vključuje uporabo tehničnih pripomočkov, predvsem zemljevida in kompasa. Za delo z zemljevidom imamo na voljo še ravnilo, krivinomer in naklonomer, za dodatno orientacijo pa še višinomer in v novejšem času satelitsko navigacijo (GPS – Global Positioning System).
Pri razvedu se ves čas izmenjujeta preglednost in natančnost (točnost). Preglednost lahko opišemo kot razvedenje v pokrajine v grobem, na makro ravni, kjer s pomočjo glavnih pokrajinskih sestavin določimo stojno točko ali spremljamo smer gibanja. Točnost dosežemo z razvedenjem na mikro ravni in pomeni, da se stojna točka popolnoma ujema z resničnim stanjem v pokrajini in na zemljevidu.
2.1. Sonce
Za naravno orientacijo je najpomembnejše Sonce. Pri Soncu nas zanimajo predvsem:
- čas sončnega vzhoda in zahoda,
- dnevno navidezno gibanje Sonca okoli Zemlje oziroma vrtenje Zemlje okoli svoje osi (menjavanje dneva in noči),
- letno navidezno gibanje Sonca okoli Zemlje (menjavanje letnih časov).
Čas vzhoda in zahoda ter višina Sonca sta odvisna od geografske lege kraja. Če se nahajamo na severni polobli v zmernih geografskih širinah, vzhaja Sonce točno na vzhodu samo ob enakonočju (21. 3. in 23. 9.). V času od spomladanskega enakonočja, čez poletni solsticij ali kres (okrog 22. 6.) do jesenskega enakonočja Sonce vzhaja in zahaja nekoliko severneje od točke vzhoda oziroma zahoda. Od jesenskega enakonočja, čez zimski solsticij ali božič (okrog 22. 12.) do ponovnega spomladanskega enakonočja (jeseni in pozimi) Sonce vzhaja in zahaja bolj na jugovzhodu, torej nekoliko južneje od točke vzhoda oziroma zahoda.
Navidezno dnevno gibanje Sonca okrog Zemlje lahko povežemo s tremi pomembnimi točkami. S točko, kjer je Sonce vzšlo nad obzorjem, s točko, kjer je Sonce najvišje nad obzorjem (zgornja kulminacija) in s točko, kjer je Sonce zašlo nad obzorjem. Čas med vzhodom in zahodom, ki ga ponavadi označujemo z dnevom, je tudi najprimernejši za dejavnost v gorah. Čeprav ima tudi noč svojo moč …
Ob poldnevu je Sonce na jugu. Nasproti juga je sever. Jug lahko določimo tudi s pomočjo točne ročne ure s kazalci – če seveda sije sonce. Mali urni kazalec usmerimo proti Soncu in nato razpolovimo kot med smerjo kazalca in številko 12 na urni številčnici. Razpolovnica kaže proti jugu.
Čas vzhoda Sonca je odvisen od geografske dolžine: petelini v Benici na skrajni vzhodni točki Slovenije (16°36′ v.z.d.) doživijo sončni vzhod približno 12 minut prej kot njihovi sorodniki v Robidišču na skrajni zahodni točki (13°23′ v.z.d.). Za natančno orientacijo moramo upoštevati tudi evropski poletni čas (od konca marca do konca oktobra ), ko kazalce na uri pomaknemo eno uro naprej.
Za izvajanje gorniške dejavnosti je v povezavi s Soncem poleg dolžine dneva (staro gorniško pravilo je, da se dan lovi zjutraj) zlasti pomembno vedeti, kako je glede na lego Sonca izpostavljeno površje (sončna in senčna lega), kar upoštevamo pri izboru poti in načrtovanju pohoda, izleta ali ture, poleti pa moramo upoštevati tudi čas oziroma obdobje dneva, ko so nevihte najpogostejše (uro ali dve po kulminaciji Sonca).
2.2. Luna
Orientacija s pomočjo Lune je manj zanesljiva kot orientacija s Soncem ali z zvezdami. Orientacijo z Luno izvedemo v dveh korakih: najprej glede na obliko Lunine mene sklepamo na navidezno lego Sonca, nato pa s pomočjo točne ročne ure s kazalci določimo smer sever–jug. Najprej ocenimo čas, ko je Luna točno na jugu (odvisno od Lunine mene), nato mali kazalec usmerimo proti Luni. Smer jug nam predstavlja razpolovnica kota med malim kazalcem in številko na uri, ki ustreza uri kulminacije.
Prvi krajec leži na nebu 90° za Soncem (ali 90° levo od Sonca): ob 12. uri je na vzhodu, ob 18. uri je na jugu, ob 24. uri je na zahodu.
Polna Luna (ščip) je Soncu točno nasproti: ob 18. uri vzhaja, ob 24. uri je na jugu, ob 6. uri zahaja.
Zadnji krajec je 90° pred Soncem: ob 24. uri je na vzhodu, ob 6. uri je na jugu, ob 12. uri zahaja.
Mlaj leži v bližini Sonca in je večji del noči pod obzorjem.
2.3. Severnica
Ponoči se lahko ob jasnem vremenu orientiramo z zvezdo Severnico, ki leži v smeri geografskega severa. Najdemo jo s pomočjo ozvezdja Veliki voz in sicer tako, da si zapomnimo smer, kjer je bilo Sonce ob poldnevu. Veliki voz iščemo na nasprotni strani neba. Veliki voz sestavlja sedem zvezd, štiri tvorijo “voz”, tri pa njegove “oje”. Če razdaljo zadnjih dveh koles Velikega voza petkrat podaljšamo navzgor, najdemo Severnico, ki žari nekoliko močneje. Severnica ni najsvetlejša zvezda, saj je po siju šele na petdesetem mestu.
Severnica je prva zvezda v »ojah« Malega voza. Če smo obrnjeni z obrazom v smeri Severnice, je na naši desni vzhod, za nami jug in na naši levi zahod. Zaradi vrtenja Zemlje Veliki in Mali voz nista vedno na istem mestu, ampak krožita okoli Severnice. To dejstvo moramo upoštevati, ko iščemo ozvezdje in Severnico.
2.4. Površje
Za orientacijo s pomočjo površja je pomembna njegova izoblikovanost oziroma razgibanost in prvine, ki to lastnost površja natančneje določajo – nadmorska višina, naklon in ekspozicija.
Za pregledno razvedenje so nam v pomoč izraziti morfološki tipi površja: ravnine, gričevja, hribovja in gorovja ter visoke in nizke planote. Za natančno orientacijo so pomembne posamezne površinske oblike: priostreni in zaobljeni vrhovi, gorski grebeni, hribovska in gričevska slemena, reliefne stopnje, sedla, prevali in škrbine, stene in stenske oblike, krnice, krniški pragovi, ledeniške doline, bočne, čelne in talne morene, balvani, vrtače, udornice, uvale, kraška polja, zatrepne, slepe in suhe doline, kraški ravniki in podi, kraške jame in brezna, ponori, ozke ali široke rečne doline, vršaji, obrečne ravnice in rečne terase, melišča, usadi, plazovi in podori, kulturne terase in ugrezninska območja nad opuščenimi rudniškimi rovi. Seveda nam pomagajo le, če jih znamo v naravi natančno določiti, poiskati na zemljevidu in poimenovati.
Več na Razgledi >>>