Tina Horvat: Legende slovenskega alpinizma
LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.
Anton Kralj je eden najboljših tržiških alpinistov, opremo si je sam skoval
Ponesrečenega ubežnika z vrha Begunjske vrtače na hrbtu prinesel v dolino
TRŽIČ •
Anton Kralj - Tonček je alpinist povojne generacije, ki je s svojimi drznimi vzponi v petdesetih letih prejšnjega stoletja utrla pot kasnejšim uspešnim rodovom. Brez prave opreme so se navdušeni mladci lotevali zahtevnih podvigov, ob katerih se sedanjim alpinistom ježi koža.
Plezati je začel okoli leta 1950, ko je kot najstnik navdušeno opazoval takrat že uveljavljenega alpinista Marijana Perka, kako je na Pehtra babi, to je skala v Tržiču, na kateri so začeli plezati domala vsi tržiški alpinisti, usposabljal mlade nadobudneže. »Seveda sem tudi sam poskusil in kmalu sem bil tam kuhan in pečen. Najraje sem se obešal na roke, da sem dobil moč za morebitne prihodnje vzpone. Priložnost se je kmalu pokazala, mimo je prišel Marijanov brat Nejča Perko in me vprašal, ali bi šel z njim plezat v Storžič. Odpeljal me je po Kramarci (Kramarjeva smer, op. avt.) mimo bivaka sredi stene in po tem svojem prvem vzponu sem bil zastrupljen z alpinizmom,« nam opiše svoje začetke alpinist, ki bo čez nekaj dni, prav na božični dan, praznoval 83. rojstni dan.
Med padanjem se je ujel
V tem času je bila oprema popolnoma drugačna, kot je danes. Čelad in plezalnih pasov še niso poznali, za plezanje so uporabljali le konopljine vrvi, ki niso kaj prida držale. Ker je ravno hodil v vajensko šolo za kovača, je bil v prednosti pred drugimi, saj si je lahko sam skoval cepin, kladivo in kline.
Najprej je plezal v domačih gorah, predvsem v Storžiču. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja so se slovenski alpinisti šele pripravljali za vzpone v Himalaji. Takrat je bil izjemen podvig priti že do gora v Centralnih Alpah. Tonček je imel to srečo, da se je lahko kot najstnik udeležil ene prvih povojnih republiških odprav – v montblanške gore. »Bil sem v navezi z
Cirilom Debeljakom - Cicem in naredila sva odlično prečenje s sedla Col du Géant vse do Grandes Jorasses. Že kmalu se mi je zlomila dereza, saj je bila iz aluminija, zato sem večji del prečenja naredil samo z eno. Bilo je zelo ledeno in Cic mi je s cepinom klesal stopinje. Sicer pa smo bili Slovenci oziroma Jugoslovani prava atrakcija v tistih krajih, novinarji so hodili k nam v tabor in pisali o nas,« se spominja.
Pri enem od vzponov bi se mu skoraj pripetila usodna nesreča, saj se mu je udrl sneg in je padel v ledeniško razpoko. Rešil se je tako, da je med padcem raztegnil roke in noge kar se da in to ga je zadržalo, da ni padel še bolj v globino. »Uf, kako je bila globoka tista luknja, sploh se ni videlo do dna, le vse zeleno je bilo spodaj,« še pove.
Kot večina alpinistov tistega časa je bil zelo aktiven gorski reševalec, in to več kot 50 let. »Ko je Marijan Perko videl, da mi gre plezanje dobro, me je povabil med gorske reševalce. Tam so me ponucali za najtežja reševanja,« pripoveduje Tonček. Kar 18 let je bil načelnik GRS Tržič, še pred tem pa načelnik AO Tržič. Je tudi inštruktor GRS in član prve deseterice letalcev reševalcev pri nas. Posebne zasluge ima pri zagotavljanju varnosti pred snežnimi plazovi na Zelenici, saj je opravil izpit za minerja in nato dolga leta z minometom in breztrzajnim topom obstreljeval snežne opasti na grebenu Begunjščice.
V šestdesetih in sedemdesetih letih je pogosto reševal ilegalne prebežnike – mejaše, ki so se pri poskusu pobega iz takratne Jugoslavije zaplezali, izgubili ali poškodovali. Graničarji so jih iz karavle na Ljubelju na pomoč poklicali tudi leta 1970, ko so iz ostenja Begunjščice zaslišali klice na pomoč. Tonček je kot eden najsposobnejših tržiških alpinistov in gorskih reševalcev enega od ponesrečencev kar na svojem hrbtu prinesel z vrha Begunjske vrtače vse do karavle.
Stoj, roke gor!
Nekoč je kot vodja akcije sodeloval tudi pri reševanju poškodovanega para mejašev iz stene Velikega vrha v grebenu Košute. Potem ko je v izjemno zahtevnem terenu, kjer sta se zaplezala, najprej v gramingerjevem sedežu spustil ženo, se je po vrvi z možem na hrbtu spustil še on. Na dnu jih je pričakal helikopter in vse odpeljal, sam pa se je peš odpravil v dolino, proti Ljubelju. »Bila je noč in naenkrat zaslišim – stoj, roke u vis (roke gor)! Bila sta dva graničarja, oba z brzostrelkama, uperjenima vame. Vse do karavle na Ljubelju sem moral hoditi z dvignjenimi rokami. Nista mi verjela, da sem gorski reševalec. Ko smo prišli na cilj, nas je zagledal tamkajšnji carinik in ju ozmerjal, češ da sem malo pred tem rešil življenje ljudem, ona dva pa sta me aretirala,« se spominja.
Njegova zadnja smer je bila Kramarjeva v Storžiču, splezal jo je s sinom Robertom Kraljem, ki je tudi šel po njegovih stopinjah, saj je eden najbolj aktivih gorskih reševalcev letalcev, inštruktor GRS in dolgoletni pomočnik poveljnika letalske policijske enote. Po upokojitvi pred okoli 30 leti, kot izučen kovač je delal v tržiški Tovarni kos in srpov, se je posvetil lovu, še vedno pa rad hodi v gore in se potepa po domačih gozdovih. N
Mine letele vanj
Pri starosti 70 let je opustil plezanje in aktivno gorsko reševanje. »Na enem od sestankov GRS sem si rekel, da je bilo dovolj in da ne bom več ta mladim v napoto. Malo mi je dalo tudi misliti spoznanje, kakšno veliko srečo sem imel v življenju, da sem dočakal tako lepa leta. Mnogokrat je šlo namreč za las, predvsem pri zagotavljanju varnosti na Zelenici, kjer sem deloval od začetka do konca obratovanja smučišča. Nekoč je neki starejši oficir pri usmerjanju breztrzajnega topa zamešal koordinate in mine so namesto v Begunjščico letele naravnost v nas. In veliko je bilo takih skoraj usodnih naključij,« pripoveduje.