Gorenjski glas, 19.08.05 – Marjeta Smolnikar: nekaj jih je zablestelo, nekaj pa se jih je, kot navadno, izkazalo za mentalne bebce
7 | SEDMICA
Reševanje alpinista Tomaža
V reševalni akciji vrhunskega alpinista Tomaža Humarja jih je nekaj zablestelo, nekaj pa se jih je, kot navadno, izkazalo za mentalne bebce. V prvo skupino zagotovo spadajo alpinisti, ki so se v ozadju nesebično borili za življenje tovariša, kije obtičal šest tisoč metrov nad nulto točko Pakistana. Za zaupanja vredne so se izkaza1i tudi vladni predsednik Janez Janša, zunanji minister dr. Dimitrij Rupel in diplomati, ki so si po politični poti prizadevali rešiti življenje enega samega Slovenca. Upam, da bo njihovo ravnanje odslej standard in da se bodo z enako vnemo zavzeli za kogar koli od nas. Nenazadnje, potne liste imamo zato, da se ve, kdo je za nas "odgovoren", če v tujini zabredemo v težave. Pri čemer je čisto vseeno, ali smo v godlji zaradi lastne nespameti ali zaradi objektivnih okoliščin. Zablestela sta tudi pakistanska pilota, ki sta reševalno akcijo izvedla. In svetu, med drugim, dokazala vrhunsko izurjenost pakistanske vojske. (Nad čemer se ravno ne navdušujem, ampak to je druga tema.) Potem je tu še pakistanski politični vrh, ki je dokazal, da obstaja med muslimanskim in krščanskim svetom naravno sožitje; da ima terorizem umetne, politične vzvode. S tem, ko se je pakistanska vlada odpovedala plačilu reševalne akcije, pa je Zahodu dokazala, da znajo pri njih še vedno ceniti življenje in tovarištvo, ne le materialnih dobrin. Z velikodušno odpovedjo plačilu pa so zavezali usta tudi vsem tistim "gorenjskim" Slovencem, ki so se d-nično spraševali, kdo bo vse skupaj plačal. (Za čuda jim vprašanje v zvezi z jesenskim referendumom o RTV tokrat ni padlo na misel, ampak tudi to je druga zgodba.)
In kaj je za mojo miselno in čutno orientacijo Tomaž Humar? Junak ali bedak, kot seje pesniško vprašala slovenska javnost? Priznam. Alpinistična strast mi je tuja. Še na Šmarno goro meje težko spraviti, na Triglavu pa sploh še nisem bila. (Enkrat bom sla in tudi po tej strani dokazala, da sem z vso svojo bitjo Slovenka.) Vendar. Nič bolj kot alpinizma ne razumem ekstremnega motociklizma, avtomobilizma, skakanja z velikih višin z elastiko, smučarskih poletov, skakanja na glavo, recimo, v Sočo, skakanja s padalom in tako dalje in tako dalje. Zakaj bi potemtakem morala ali samo želela razumeti ekstremnost duha Tomaža Humarja? Pa čeprav zaradi te svoje ekstremnosti povzroči svetovni cirkus in ga je na koncu primorana reševati sama vlada. Za moje pojme je Tomaž Humar junak. Ne sicer na nacionalni, pač pa na osebni, človekovi ravni. Še zlasti je lahko Tomaž Humar junak in vzor tistim Slovenkam in Slovencem, ki nad svojim življenjem obupujejo in razmišljajo o samomoru. Strinjam se s svojo prijateljico, ki pravi, da ima v tem življenju vsak svojo goro, na katero pleza. Vsi v življenju nekam plezamo. Pri tem se mi ne zdi pomembno, ali plezamo na visoko in strmo goro ali na hribček. Pomembna je vztrajnost, s katero dosežemo vrh, torej cilj. Ne vztrajnost v smislu kondicije, pač pa vztrajnost duha, da preživi neizogibne zdrse. V tem smislu je Tomaž Humar junak. Junak, ki je verjel in zaupal svojemu življenju. Želim mu, da zbere moč in se vnovič poda na svojo goro.
Skratka. Ne skrbijo me ljudje Humarjevega kova. Skrbijo me tisti, ki jih Humar zanima samo se mrtev in jih, ko so zavozili projekt za projektom ni skrbelo, kdo bo plačal njihov ekshibicionizem.
Marjeta Smolnikar