Delo, Znanost - Silvestra Rogelj Petrič: Ob izidu priročnika Alpsko cvetje Slovenije
V Sloveniji se ponašamo z zelo velikim deležem alpskih rastlin, saj od 4500 rastlinskih vrst, kolikor jih uspeva na celotnem območju Alp, v slovenskih Alpah raste kar 3452 vrst in podvrst. Kljub temu smo prvo domačo izvirno ilustrirano knjigo o alpskem rastlinstvu dobili precej pozno, šele leta 1999. Pred dnevi, dobrih deset let kasneje, pa je bila v prirodoslovnem muzeju predstavljena že druga, Alpsko cvetje Slovenije in izbor nekaterih drugih gorskih rastlin.
Knjigo v obliki praktičnega priročnika, ki ga lahko spravimo v žep vetrovke ali nahrbtnika, je pripravil upokojeni univerzitetni profesor botanike dr. Vlado Ravnik, izdala pa založba Narava. Na 231 straneh podaja izvrstne akvarele 220 najbolj reprezentativnih rastlin z naših gora, dopolnjene s kratkim opisom in ključnimi podatki, od imena rastline (vsaka je predstavljena s slovenskima imenoma vrste in družine, v katero spada), njenega rastišča (višinski pas, trata, melišče, skalne razpoke ...), kje v naših Alpah jo lahko vidimo, po katerih znakih jo najlažje prepoznamo, pa do časa cvetenja, velikosti in pogostosti oziroma ogroženosti in zavarovanju. Rastline so razporejene v skupine glede na barvo cvetov (modri in vijolični, rumeni in oranžni, rdeči in rožnati, beli, zeleni in rjavkasti). Barvna oznaka na straneh knjige bralcem olajša določanje in prepoznavanje cvetlic.
Prof. Ravnik je knjigo pripravljal kar šest let. Vsako rastlino je namreč moral najprej poiskati v naravi, in to v času cvetenja, kar pomeni, da jih je v glavnem lahko iskal in nabiral samo v obdobju od maja do oktobra. Seveda je vsako moral dobro poznati in vedeti za njeno rastišče in čas cvetenja. Predvsem pa je moral biti v pravem času na pravem kraju. Zaradi neugodnega vremena to ni bilo vedno mogoče in je moral pač počakati na naslednje poletje. Nekaj primerkov izbranih rastlin je utrgal in hitro odnesel domov. Nabrane primerke je spravljal v škatlo, obloženo s šotnim mahom, da bi se rastlina kar najbolje ohranila, in jo nato doma izjemno natančno narisal ter potem še naslikal z akvarelnimi barvami. Če mu je cvetlica prej ovenela, je moral po novo, pa tudi slike se je moral lotiti še enkrat. V enem poletju mu je tako uspelo naslikati največ trideset vrst. Zato ni presenetljivo, da je risbe za knjigo pripravljal kar šest let.
Kot je na predstavitvi knjige omenila recenzentka dr. Nada Praprotnik iz prirodoslovnega muzeja, je risba rastline lahko veliko bolj natančna od fotografije. Pri večjih rastlinah namreč s fotografijo ni mogoče zajeti vseh njenih značilnih znakov, v risbi pa lahko avtor izriše vse lastnosti, ujame pravi barvni odtenek in prilagodi merilo. Tudi sicer fotografski portreti rastlin ne nastajajo v praznem prostoru, marveč so okoli njih ponavadi še druge rastline, medtem ko avtor riše na čistem, praznem listu. »Posamezna rastlina tako lahko res izstopa in zažari v vsej svoji lepoti,« je poudarila Praprotnikova.
Knjiga dokazuje, da dr. Ravnik, ki je kar štirideset let poučeval botaniko na ljubljanski biotehniški fakulteti, ni samo strokovnjak botanik, ampak botanik umetnik. Že vrsto let, vse od študentskih dni, predstavlja rastlinski svet s črno-belo risbo, akvareli in tudi fotografijo. Leta 1961 je ilustriral knjigo Franceta Sušnika in Andreja Martinčiča Poznate strupene rastline?. V šestdesetih je na pobudo svojega profesorja dr. Ernesta Mayerja v barvah narisal tabele za prvo alpsko floro. Vse risbe je že takrat naslikal po živih modelih, ki jih je nabral v naravi. Na žalost pa tedaj prvo slovensko izvirno delo ni bilo objavljeno. Ravnikovi akvareli gorskega rastlinstva so izšli leta 1966 in 1969 v zbirki Čebelica. Drobni knjižici sta nosili naslov Cvetje naših gora. V letu 1973 je sodeloval na razstavi botanikov umetnikov v Pittsburghu v ZDA. Njegova likovna dela hranijo tudi v zbirki The Hunt Institute for botanical documentation na univerzi Carnegie-Mellon. Leta 1994 je ilustriral prvo »rastlinsko serijo« znamk v samostojni Sloveniji z naslovom Cvetje Slovenije in leta 1998 še serijo znamk Iglavci.
Ukvarjal se je tudi s sistematiko rastlin. Leta 1967 je opisal zanimivega križanca med endemično Zoisovo zvončico in trebušasto zvončico. Našel ga je na pobočjih Vrtače in ga po drugi najvišji gori v Karavankah tudi poimenoval vrtaška zvončica. Veliko se je ukvarjal z našimi kukavičevkami oziroma orhidejami. Tako je ugotovil, da se murke s svetlo rožnatimi cvetovi jasno razlikujejo od drugih vrst murk. Na primerkih s Krvavca je leta 1978 opisal kamniško murko, ki je endemična v Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah. Vse svoje obsežno znanje o naših kukavičevkah je dr. Ravnik zbral leta 2002 v delu Orhideje Slovenije, ki je prva taka knjiga pri nas. Do tedaj marsikomu ni bilo znano, da od približno dvajset tisoč vrst orhidej 76 vrst in podvrst raste tudi v Sloveniji.
Silvestra Rogelj Petrič