Nedelo, Zapelji me - Mateja Gruden: Potepanja po Sloveniji. V kraljestvu kozoroga
Kozorog! Po slabih treh urah hoje in nenehnem oprezanju zaman je po travi in kamenju vendarle lahkotno priskakljal prvi tega dne – samička, koza, pravzaprav. Mestoma je postala, zatem pa nadaljevala pot po melišču in se polagoma izgubila pod ostenji Pihavca in Bovškega Gamsovca. Bila je aluzija dobrodošlice v kraljestvo kozorogov ...
Pst! Dotlej trden korak se je spremenil v skorajda baletno hojo po prstih. Oči so domala zbežale iz jamic. Na lovski stezici, ki se je cepila z nadelane poti sredi cvetličnih vrtov z Luknje na 2392 metrov visoki Bovški Gamsovec, je mulil travo stasiti samec, po mogočnem rogovju sodeč, v zgodnjih zrelih letih. Dvojica, ki je kakor vkopana obstala dobrih deset metrov pred njim, ga očitno ni zmotila in niti motila, ko je očarano strmela vanj. Malce se je podrgnil ob travo, se počohljal za ušesom, spet zarinil glavo v hrano, se zazrl v naključni obiskovalki, jima pokazal zadnjo plat, se spogledal z nebom, se spet lotil trave … Če obstajajo prejšnja življenja, je bil v katerem od njih zanesljivo fotomodel!
Kozorogi so zelo zaupljivi, mi je nekaj dni pred »misijo kozorog« povedal Miha Marenče, ki je v upravi Triglavskega narodnega parka (TNP) pristojen za živalstvo v njem. »Približati se mu je mogoče tudi na deset metrov. Gams ali katera druga žival oziroma divjad vam še zdaleč ne bo pustila tako blizu.« Čeravno: riniti vanj pa tudi ne gre; ko se, denimo, začne postavljati na noge, če ga zalotimo med počitkom, je to jasno opozorilo, da smo prestopili prag dovoljene bližine. Navzlic dolgemu in debelemu rogovju, ki krasi odrasle samce, se ga ni bati; napadel nas zanesljivo ne bo, se nasmehne sogovornik. Le umaknil se bo. »Nobene prostoživeče živali se ni bati, le poznati je treba njihovo vedenje, navade in vedeti je treba, kako se obnašati pred njimi.«
Po Marenčejevem nasvetu sem jo mahnila iskat kozoroge iz doline Vrata do veličastnega skalnatega amfiteatra Kriških podov: »Največja kolonija kozorogov v Sloveniji je na Kriških podih s Pihavcem, Bovškim Gamsovcem in Luknjo ter Sovatno in na Stenarju.« Iz Vrat sem se vzpela do Luknje, mimo najveličastnejše slovenske stene, triglavske, naprej na Bovški Gamsovec, z njega na Kriške pode, naslednji dan pa še na Križ in Stenar. Na tem območju naj bi namreč prebivala več kot polovica vseh kozorogov v TNP. Lani so v parku našteli okoli 130 kozorogov na območju lovišča s posebnim namenom Triglav, ki sodi v pristojnost uprave TNP. »Še kakšnih dvajset smo jih zagotovo spregledali, še približno 30 pa jih je bilo na območju lovske družine Bovec (nad dolino Bavšica),« je povedal sogovornik. Bovška lovska družina in uprava TNP gospodarita s kozorogom na celotnem območju narodnega parka.
Gorski imigranti
O tem, da je alpski kozorog v Julijskih Alpah oziroma v slovenskem gorovju na splošno avtohtona živalska vrsta, ki je na ozemlju današnje Slovenije živela po koncu ledenih dob, sicer ni trdnih dokazov. Prva naselitev kozorogov na današnjem slovenskem ozemlju je bila konec 19. stoletja na Ljubelju v Karavankah, sredi prejšnjega stoletja pa še v Kamniški Bistrici. Niti v Karavankah niti v Kamniško-Savinjskih Alpah se do danes niso ohranile večje kolonije, je povedal Marenče. (Nekaj dni po »zasledovanju« kozorogov v Julijcih sem sicer enega ugledala na strmem melišču pod grebenom Zeleniških špic nad Kamniško Bistrico.) V Julijskih Alpah so kozoroge naselili leta 1964 – iz italijanskega narodnega parka Gran Paradiso; tam jih je pred iztrebljenjem rešil kralj Viktor Emanuel, ko je leta 1856 razglasil rezervat za kraljevo lastnino in se zavzel za ohranitev kozoroga. Ta je bil pogost lovski plen, tudi zavoljo vraževernosti v čudodelno moč nekaterih njegovih telesnih delov.
Med letoma 1964 in 1979 so v Julijske Alpe oziroma na lovski območji Triglav in Bovec naselili skupaj 94 kozorogov, pretežno iz Švice. Na začetku devetdesetih let pa so v Sloveniji prvič izbruhnile kužne gamsje garje in populacijo gamsov ter kozorogov močno skrčile: zadnjih z okoli 250 na le še kakšnih sto, je povedal Marenče. Proti koncu osemdesetih so se garje potuhnile in kozorogov je bilo znova čedalje več. Sredi devetdesetih jih je bilo doslej največ: »V lovišču Triglav smo jih našteli okoli 330, se pravi, da jih je bilo še zagotovo kakšnih dvajset več, 40 do 50 jih je bilo na območju bovške lovske družine. A nato so garje vnovič izbruhnile in do danes populacijo zmanjšale za polovico.«
Starejši so samotarji
Naj povzamem svoja srečanja s kozorogi v slovenskih hribih, ki jih je bilo, navzlic razmeroma rednemu obiskovanja teh oziroma visokogorja, povrhu tudi območij, kjer naj bi se zadrževali, nedoumljivo malo. Komajda pred nekaj leti sem ugledala osamljenega kozoroga na Sovatni. Slabo leto zatem trojico nad planino Za skalo pod Travnikom nad Trento, kjer naj bi bili tudi pogosti, pri čemer sta dva nemudoma zapustila prizorišče. Morebiti sem kje ugledala še kakšnega, a se mi je iz daljave zmeraj zdelo, da opazujem gamse; teh sem na svojih poteh srečevala več, čeprav so garje v kritičnem obdobju močno razredčile tudi njih in jih je mogoče videti čedalje redkeje … Sicer pa nobenega kozoroga niti na Kriških podih, niti na Lepem Špičju, niti na Rušju ob bivaku IV med Stenarjem in Škrlatico, kjer se jih je svojčas precej zadrževalo … Zelo antropo- ali egocentrično bo zvenelo, ampak obhajal me je sum, da se me izogibajo!
Tako bo morebiti bolj razumljivo navdušenje, ko so se vrata v kraljestvo kozorogov odprla na stežaj! Prvima dvema kozorogoma na poti z Luknje na Bovški Gamsovec (ki bi ga, kakor se je pozneje izkazalo, zlahka preimenovali v Kozorogovec, kajti tudi gamsa ni bilo tod ugledati nobenega) so sledili naslednji, bodisi osamljeni sredi visokogorskih trav in skal bodisi v skupinah!
V samoti se sicer po navadi zadržujejo starejši kozorogi. »Že srednje stari kozli, od osem let naprej – dočakajo lahko v povprečju od 15 do 20 let –, se utegnejo zavleči v samoto. Dokler še niso prestari za prsk, se iz osame v času prska, ki je pri kozorogih decembra in januarja, vračajo v kolonijo. Zunaj tega obdobja se zadržujejo zase. Tudi samice se s starostjo umikajo iz kolonije, a nikoli ne povsem v osamo kakor kozli. One vseskozi ohranjajo stik s preostalimi,« je razložil Marenče.
Starost kozorogov lahko ugotavljamo po dolžini in nagubanosti njihovih rogov, ki lahko pri samcih zrastejo tudi do skorajda enega metra. V prvih letih so prirasti daljši, v zadnjih krajši, leta pa je mogoče šteti po vršnih gubah. Rogove mladih samcev in koz pa ločimo predvsem po tem, da so pri drugih precej ožji in bolj gosto nagubani. Mimogrede: pri gamsih ne govorimo o rogovih, ampak o rogljih, ki so od kozorogovih precej tanjši in pri koncu bolj uviti.
Vso pot z Luknje na Bovški Gamsovec in z njega na Dovška vrata, od koder se pot nadaljuje do Pogačnikovega doma na Kriških podih, so se »motovilili« naokoli. Ob sončnem zahodu se jih je peščica spustila bliže domu, bržkone »na večerjo«, kakor je bilo sklepati po njihovih glavah, zakopanih v travo.
Dokumentarec v živo
Zarana sva krenili še na Križ, 2410 metrov visok vrh sredi podolgovatega hrbta, in zatem še na slabih sto metrov višji Stenar, mogočno samostojno goro, ki na zahodu zapira zatrep Vrat. Ob petih zjutraj, ko sva skočili s pogradov v domu, je v hiši in okoli nje vladal popoln mir. Tudi za kozoroge je bilo očitno še prezgodaj ... Sta naju pa malce pod vrhom Stenarja presenetili kokoški, ki sta naglo oddrobencljali proč. Belki iz skupine gozdnih kur! Pozimi se obarvajo v belo, sicer pa se tudi sredi poletja odlično prilegajo okolici. Bojda jih ni prav pogosto videti. Kakšna dneva! Več kakor ducat kozorogov in še belki! (Če bi po kakšnem naključju od kod priskakljal še gams, iz kakšne luknje preveril svet svizec, se naščeperil divji petelin ali ruševec, denimo, bi utegnili utrpeti čezmerno dozo zoologije!)
Proti poldnevu, na poti čez Sovatno proti Vratom, so bili kozorogi očitno že povsem prebujeni. Oči so begale levo in desno, kajti podili so se vsepovsod, pod visoko skalo nad potjo, ki se spušča v dolino, pa si je bilo mogoče ogledati kratek dokumentarni film – v živo. Štirje mladi samci so igrivo trkali z rogovjem. »Izjemno redko se zgodi, da se pri tem poškodujejo,« je pojasnil Marenče. Dejansko so bili videti kakor igrivi kužki; udarila (vselej blago) sta se zmeraj samo dva, potem se je eden od njiju umaknil tretjemu. Skozi tišino se je razlegal zgolj votel zven trkov, ki ga je enkrat dopolnil odmeven žvižg; sicer so bili bolj ko ne molčeči. Mimogrede: med spanjem utegnejo starejši kozorogi gromko smrčati ...
Epilog misije kozorog je bil torej visoko nad pričakovanji. V vnaprejšnji izogib plašenju teh fantastičnih živali pa še zapis iz publikacije Alpski kozorog, ki so jo pred dobrim desetletjem izdali v TNP: »Iz pregleda tridesetletne dinamike z naselitvijo osnovane populacije kozorogov v Julijskih Alpah je razvidno, da je le-ta kljub naglemu inicialnemu razvoju zelo ranljiva in da je njena dolgoročna perspektiva kljub zagotovljenemu zakonskemu varstvu habitatov in omejevanju odstrela negotova.« Toliko, da ne bi ljudje v hribih postali njihova najhujša bolezen …
Mateja Gruden, besedilo in fotografije