Erektor, Šport - Jan Kurinčič: Tokrat se je Erektorjeva pohodniška dvojica pozno v septembru odpravila na Primorsko. Zakaj zopet septembra, boste rekli.
Prvič, zato ker se takrat konča ves cirkus glede učenja, izpitov in drugih stvari, povezanih s študijem, in drugič, ker konec septembra ni prevroče niti prehladno za v hribe. Zelo je zanimivo, pravzaprav kar paradoksno, da se gremo v špici poletja raje kuhat na morje, kot da bi šli v hribe, kjer je hladneje, saj temperatura z naraščajočo višino praviloma pada. Drži pa tudi, da je poleti visoko v hribih radiacija izjemna, da vas zapeče kot na žaru ... In tega si na tem hribu zares nisva želela. Menda je poleti vzpon nanj, ki traja nekaj več kot štiri ure, manj primeren zaradi dolgotrajne izpostavljenosti soncu.
Erektorjeva dvojica, se je torej tistega jutra odpravila na Rombon. 2208 metrov visok možak nad Bovcem je najbrž vsem znan po soški fronti. Toda o zgodovini morda kdaj drugič. Zgodaj zjutraj sva parkirala v centru Bovca pred hotelom, zašnirala gojzarje, nato pa se z upanjem, da ne bo kapitalnih žuljev, podala na pot. Najprej po cesti proti Kaninski vasi, mimo cerkve in še nekaj sto metrov po asfaltu, nato pa desno na označeno planinsko pot, ki pelje najprej po gozdičku, nato pa mimo ograjenih pašnikov, kjer se ovčke zberejo ob ograji in čakajo, ali se jih bova usmilila in darovala kaj za pod zob.
Zrak postaja vse bolj hribovski, pot pa vse bolj strma. Zanimivi se nama zdijo ostanki vojaške mulatijere, ki je tlakovana z velikimi kamni in ki so jo pred približno sto leti })na roke« gradili vojaki. Čez nekaj časa pritegnejo najino pozornost vojaški rovi, izdolbeni v skalo, in ostanki zidu. Seveda si ne moreva kaj, da ne bi pokukala v temne rove, vendar brez svetilke, ne vidiva kaj dosti. Pot se nadaljuje po strmem melišču ob vznožju sten. Slišiva in nato tudi vidiva svizce, ki ždijo na svojih skalah in se nastavljajo sončnim žarkom. Vsakršen poskus posnemanja njihovega oglašanja se izneveri, da ne rečem, da jih prežene. Z melišča zavijeva desno v grapo in se priplaziva na greben, kjer se odpre razgled proti Bovcu. Brž nadaljujeva proti vrhu, v pričakovanju še lepšega razgleda.
Grebenska pot je precej položna in se kar vleče. Pomahava nekaj planincem, ki že pridno maširajo proti dolini, in zagledava vrh. Majhni okrogli kakci na poti in zvok zvončkov nama naznanjajo, da bova na vrhu imela družbo. Koze in kozle, seveda. In to zelo radovedne, saj nisva še niti dobro prišla na vrh, so nama že prišli nasproti. Usedeva se na skalo, kozli, s svojimi velikimi rogovi pa naju obkolijo. Sprva jih ignorirava, vendar se hkrati neprijetno počutiva, ko pa sta se najini telesi znašli na dosegu njihovih rogov, je postalo jasno, da so nama groteskno izbuljene oči odrekle gostoljubje. Mahneva jo nazaj proti Bovcu in skleneva da se ustaviva malo nižje, da pomalicava in se morebiti malo posončiva. Po četrt ure si res privoščiva počitek, se sezujeva in poležavava na topli skali. Toda kmalu zaslišiva »cing, cing, cing«, se ozreva proti vrhu in zagledava kozle in koze, ki hitijo proti nama. Hitro začneva pospravljati nahrbtnik in se obuvati, a že so pri nama. Poberem majhen kamen in ga vržem nekaj metrov vstran, da bi morda kozli skočili za njim, toda oni naravnost proti nama, midva pa v dir proti dolini.
Na tem mestu naj zapišem, da je bil to gotovo najhitrejši sestop Erektorjeve pohodniške ekipe v dolino, kar jih je do sedaj bilo in kar jih še bo v prihodnje.
Med potjo navzdol sem slišal nekaj kritik, češ kakšne ture izbiram, da bi se lahko tragično končalo, da naj se naslednjič dobro pozanimam, če so na poti kakšne agresivne živali in podobno. Napetost in strah sta se v dolini vendarle polegla in grozljivka se je postopoma spremenila v komedijo. Vendar se v Erektorjevi pohodniški ekipi vedno upošteva pripombe (in pohvale). Zato se bo ekipa, kot je praksa v razvitem svetu, zavoljo varnosti in miru na planinskih poteh, številčno okrepila. Štela bo eno pasjo glavo več.
Jan Kurinčič