Delo, Trip - Mateja Gruden: Pod vršaci in grebeni, nad pašniki in travniki
Začetek in konec poti sta v Solčavi – Deloma makadam, deloma asfalt – Razgledi na gorska ostenja, gozdove, pašnike, travnike – Turistične kmetije in vodni izviri
Najprej se je treba odločiti: ali nemudoma zagrizemo v dolg klanec ali se najprej ogrejemo na ravnici. Izhodišče je Solčava, cilj je Solčava, vmes pa je približno 25 kilometrov deloma makadamske in deloma asfaltirane panoramske poti. Panoramo ustvarjajo predvsem prepadna siva ostenja, gosti gozdovi, prostrani pašniki z govedom in drobnico ter živopisani travniki. Pot se vije nad Logarsko dolino, a njena značilna uvita cesta, ki prelamlja zeleno ravnico, se odpre pogledu zgolj za kratek čas – skupaj z delom preostalega Solčavskega oziroma Matkovega in Robanovega kota. Po njej sicer vozijo avtomobili, grmijo motorji in sopihajo kolesarji. Mi smo bili med temi.
Panoramska pot se začne v Solčavi, kjer se razcepi v klanec proti Podolševi oziroma tamkajšnji vasici Sv. Duhu (z nadmorske višine 659 metrov na približno 1200 metrov) ali ravno cesto proti Matkovemu kotu. Levo ali desno povede bel, z zeleno obrobljen kažipot z napisom »panoramska pot«. Po želji, a v turistično-informacijskem centru Logarska dolina so nam dejali, da svetujejo pot proti Sv. Duhu. Kažipoti tudi pozneje verodostojno popeljejo po poti in dosledno usmerjajo, kjer morajo.
Voda – nenehna spremljevalka
Zapodimo se v asfaltni hrib. Čas zaradi dejstva, da je pot večinoma na soncu (to se sicer sproti odkriva), ni najbolj posrečeno izbran – malo po poldnevu je. Nad vršaci Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank sicer čepijo gosti oblaki, a krajina pod njimi je soncu na pladnju.
Kmalu se asfalt razdrobi v belkast makadam. Dela na cesti pomenijo, je pozneje povedala Andreja Močnik iz TIC Logarska dolina, da bo sčasoma povsem asfaltirana. Vendarle je namenjena predvsem domačinom iz zaselkov izpod Olševe in tem je asfalt nedvomno ljubši. Sicer pa škoda, za kolo je makadam prijetnejši, čeprav bi prah, ki ti ga prhne v nos vsak avtomobil, ki se pelje mimo, zlahka pogrešal.
S ceste se cepi mnoštvo poti, povečini na turistične kmetije; od Solčave in do dobrih osem kilometrov oddaljenega Sv. Duha so posejane skorajda druga za drugo. Saj ne, da ti na tablah pred njimi napisana ponudba (še zlasti kislo mleko v tej pripeki) vsaj malček ne orosi ust, ampak hrib je prepokončen in predolg, da bi si vmes polnil želodec s čim drugim kot redkejšo tekočino. In ko smo že pri njej: tudi če jo imaš s sabo zgolj za prve napore, nič ne de. Ob poti se namreč nizajo izviri pitne vode, nekoliko pozneje, ko se že spustimo s Sv. Duha, pa še kisle vode. Ta je skrit v gozdu, nanj pa opozori lesen kažipot.
Ko se gozdna ograja razpre, jo zamenjajo pašniki in travniško cvetje ter večinoma krave, ki se tega dne lenobno zibljejo po njih ali ležijo in bolščijo v mimobežne. Na levi se dviga ostenje Raduhe, pred nami vršaci Kamniško-Savinjskih Alp (Krofička, Ojstrica, Planjava, Brana, Turska gora, Rinke …), Karavanke z Olševo so na desni. Logarska dolina se odpre pogledu nekaj kilometrov naprej, še naprej od Sv. Duha; tukaj je očitno ključna točka panoramske poti, saj je ob njej urejenih nekaj lesenih klopi, občinstvo, ki se prej prši po poti, pa se tukaj zgosti: sobotni obiskovalci v avtomobilih, kolesarji z obeh smeri.
V borovničevem raju
Po Sv. Duhu, kjer čepi na gričku istoimenska baročna cerkvica in od koder je odcep za planinsko pot na Olševo, pod katero je znana jama Potočka zijalka (v njej so odkrili sledove ledenodobnih lovcev), se pot povsem spusti, znova v objem gozda. Če bi povsem sledili uradni panoramski poti, bi se čez čas priključili in spustili po asfaltirani cesti, ki se spusti z avstrijsko-slovenske meje oziroma Pavličevega sedla. A to bi bil prehiter konec kolesarskega dne.
Zavijemo proti turistični kmetiji Covnik – v najstrmejši klanec doslej. Ampak lepo je, poganjati se mimo mogočne domačije nazaj v gozd in se tresti po makadamskih in gozdnih cestah. Tudi ko se spet spnemo z uradno panoramsko cesto, na odcepu za Matkov kot še malček zavijemo … Tukaj avtomobili ne dvigajo prahu oziroma so tako redki, da ne kolneš vanje, ko zapeljejo mimo. Tudi tu so turistične kmetije, a redkejše, bolj osamljene, potisnjene globlje v gozd. Kmalu prikolesarimo do ene, ki pa je v resnici – borovničev paradiž! Zaradi opozorilnih tabel, ki ponekod na poti zapirajo prehod vozilom, kolesom in predvsem, se zdi, nabiralcem gozdnega sadja, nisi povsem prepričan, ali smeš planiti nadnje ali se bo od kod vzel lastnik domačije in te nahrulil. K sreči ne. S kmetije se resda vzame domače dekle, a borovnice z veseljem prepusti v slast.
Spust se nadaljuje mimo Matkove domačije v istoimenski kot (dolina je dobila po domačiji tudi ime), kjer bi lahko (a volja že malo jenja), obrnili desno proti znamenitemu Matkovemu škafu, ogromni ledeni posodi, ki nastane tik pod skalami vsako pomlad; toda potisnemo raje naprej po še nekaj časa makadamski poti, do asfalta in naprej do Solčave. Logarska dolina je na poti zgolj razgled; kdor bi želel, pa bi lahko na odcepu zanjo pot podaljšal tudi po njej.
Števec na koncu pokaže več kot trideset kilometrov. Uradno pot smo podaljšali za slabih deset kilometrov. In splačalo se je.