Išči

Vse objave

Objavljalci

Authors

Arhiv

S predsednikom na isti vrvi

Jana, 15.08.06 - Tina Horvat: Plezalna avantura z Janezom Janšo
Prek vrste na intervju čakajočih novinark in novinarjev sem se prebila...

 Jana, torek, 15. avgusta 2006


Plezalna avantura z Janezom Janšo


S predsednikom na isti vrvi

Prejšnji torek je bila usoda naše države kar nekaj dolgih ur v rokah Janine novinarke. Dobesedno! Uresničila se je naša velika želja in plezali smo s predsednikom vlade. In on z nami. Pa da ne bo kdo mislil, da smo si zamislili idiličen in lahkoten planinski izlet! Ne, z Janezom Janšo smo se odpravili v visoko alpsko steno in preplezali pravo alpinistično smer.

Prek vrste na intervju čakajočih novinark in novinarjev sem se prebila z dragocenimi izkušnjami iz alpinizma in si tako zagotovila intervju z Janezom Janšo. Njegov edini pogoj je bil: najprej plezanje, potem intervju. No, končalo se je sicer brez intervjuja, a ker je naša plezarija prerasla v tako lepo in dragoceno doživetje, pogovor o seveda zelo pomembnih zadevah za našo državo sploh ne bi bil zanimiv. A bo morda kdaj drugič. Namesto reform, davčne politike, prevzemov podjetij, podražitve elektrike in podobnega vam zato danes predstavljamo Janeza Janšo, kakršnega še ne poznate: kot odličnega alpinista, zanesljivega soplezalca in pozornega sopotnika po najini plezalni avanturi, ki se je – nenamerno – raztegnila dolgo v torkovo noč s polno luno. Ki je ne bo nobeden od nas nikoli pozabil.

V alpinizmu je naveza dokaz zaupanja. Na drugi konec vrvi spustiš samo človeka, ki mu popolnoma zaupaš. Že najmanjša napaka je lahko usodna. Skratka, bila sem v navezi z najpomembnejšim človekom naše države. Če bi se nama kaj zgodilo, bi verjetno postala slavna, a kaj bi imela od tega?

Med nama je bila torej samo vrv, pred nama pa se je proti nebu vil 500-metrski skalnati steber, ki ga bova morala preplezati. Z Janezom Janšo sva se znašla pod pravo alpinistično smerjo, v kateri ni ne jeklenic ne klinov. Vsa potrebna oprema – klini, kladivo, oponke, zatiči, metulji –, ki jo bova potrebovala za premagovanje večstometrskih skalnatih skladov, je visela na najinih plezalnih pasovih.

Kljub temu da imam kar nekaj tovrstnih izkušenj, saj brez njih nikakor ne bi mogla na današnjo dogodivščino, in da naju je spremljala še bolj izkušena naveza alpinističnih prijateljev, se še dolgo po začetku naše ture nisem znebila cmoka v grlu. Občutek izjemne soodvisnosti s predsednikom me je navdajal s strahospoštovanjem in veliko odgovornostjo.

 

Romantika na vrhuncu

Poleg tega Janez Janša ni tip moškega, ki bi pretiraval z odvečnimi besedami. Ni duhovitež, ki bi skušal začetno napetost na vso silo razbiti s planinskimi dovtipi in morda kakšnim šilcem domačega. Brez besed, vsak s svojimi mislimi, smo se iz vasi Na skali prebijali proti steni. Kar nenadoma smo se znašli na rajski poljani Ravni dol, kjer nas je k prvemu počitku povabila visoka, z mahom obrasla smreka na sredi planinskega travnika. »To je eden najlepših kotičkov, kar jih poznam. Nikjer žive duše, nobenega hrupa, nič drugega kot gore in tale lepa travnata poljana. Tukaj bi lahko prebil kar ves teden ali mesec,« je tišino prekinil moj predsedniški soplezalec. Hm, kdo bi si mislil, da je veliki Janša, za katerega velja, da ga imaš ali zelo rad ali pa je tvoj nepopustljivi nasprotnik, tako romantičen. Na idiličnem planinskem pašniku sem začela ugotavljati, da je pred nami velik dan.

 

Vprašala sem ga, ali mu je kdaj – še posebej v takih kotičkih in ob takšnem razpoloženju, morda žal, da je predsednik vlade in si takšnega razkošja ne more privoščiti večkrat. »To je moja stalna dilema. Pravzaprav sem z njo razčistil v samici. Ugotovil sem, kaj v življenju je pomembno in kaj ne. Samota in grožnje odluščijo nepotrebne zadeve. Ugotoviš, kaj ti je pilo kri in tratilo čas. A me je potem občutek odgovornosti do ljudi potegnil v politiko. Še vedno pa vem, da politika ni moj končni cilj v življenju. Zato tudi še vedno plezam. Bolj kot kaj drugega potrebujem občutek svobode, ko si sam s steno in nič drugega.«


Naša avantura se je začela na idilični livadi Ravni dol, daleč od civilizacije.

Odlična forma

Konec romantike in besed, treba bo plezati! Pri vstopu v smer smo si nataknili plezalne čevlje, čelade in pasove, se navezali in začela se je naša skrbno načrtovana plezalna avantura. Že po nekaj metrih, ki jih je, prvi v navezi, preplezal najpomembnejši član naše ekipe, sem ugotovila, da mu gre izjemno dobro. Hm, naš prvi minister pa ni od muh! Prepričana sem namreč bila, da so govorice o njem kot o alpinistu precej napihnjene in da se kdaj pa kdaj, ko pač nima pametnejšega dela, pusti voditi kakšnemu gorskemu vodniku. Resnica je ravno nasprotna: Janez Janša je pri 47 letih, ob tem, da je predsednik vlade, v vrhunski formi!

 

Sprašujem se, ali je kje na svetu politik, ki bi ob vseh tegobah vladanja bil sposoben preplezati sicer ne med najtežje uvrščeno (klasične alpinistične smeri so ocenjene od ena do šest in naša je štirica), a v celoti izjemno zahtevno in dolgo smer. Od kje mu toliko energije? »Od nekdaj sem je imel preveč in zato tudi probleme z okolico, ki mi je včasih težko sledila. Na tem mestu, kjer sem, pa mi to pride zelo prav,« mi je razložil, ko sem prisopihala do prvega varovališča, torej mesta, kjer je treba zabiti kline, se vanje vpeti in nato varovati soplezalca.

Sicer pa je član alpinističnega odseka Železničar, a je malo manjkalo, da bi ga bili zaradi svojeglavosti izključili. »Bil sem še tečajnik in imeli smo skupno turo v Paklenico. Takrat sem veliko soliral (plezal sam in ne v navezi, op. T. H.), zato sem se odločil, da bom tako preplezal tudi smer, ki se imenuje Kamasutra. No, žal sta me prav na vrhu zalotila načelnik našega odseka in njegov soplezalec in nista mogla verjeti svojim očem, da njihov tečajnik počne takšne neumnosti. Vodstvo je imelo potem dolg sestanek in odločili so se, da me ne izključijo, ampak mi dajo še eno priložnost.«


Že samo zaradi tega prelepega razgleda se je splačalo!

Novinarka je pokleknila pred oblastjo

Naša plezarija se je zaradi silne želje po uživanju v stiku s sicer mrzlo skalo osrednjega stebra naše Lepe Špice zavlekla vse tja do pol osme ure zvečer. Če se prav spominjam, smo bili ves ta čas polni prvinskega navdušenja nad vsem, kar nas je obdajalo. Prav nič nam ni manjkalo: imeli smo prekrasno vreme, občudovali smo okoliške vršace in travnate loge pod njimi, tu in tam smo si spočili na pomolčku, štrlečem nad globino, in med nami so se tkale iskrene prijateljske vezi.

 

Za krono vsega smo se tik pod vrhom znašli na zanimivi polički, ki je ni bilo mogoče preplezati drugače kot po kolenih. In tako se je zgodilo, da je Janina novinarka morala poklekniti pred oblastjo. Da si boste lažje predstavljali: na levi strani pol kilometra globine, pod menoj pol metra travnate poličke, pol metra nad mano v steno zajeden strop in nekaj metrov pred mano: Janez Janša. Za novinarko skrajno neprijeten položaj, a edina možnost, da se prebijem do konca, je bil, da se tistih nekaj metrov najprej plazim in nato klečeplazim. Da ne bo kdo razočaran nad slovenskim novinarstvom, tudi Janez Janša je moral poklekniti pred mano!

 

Predsedniška »ravbarska«

In prav na tej »zloglasni« polički, kjer so potekali najpomembnejši trenutki našega plezanja, smo ugotovili, da bo kmalu večer. Zato tudi nisem nič kaj pomišljala, ko mi je moj soplezalec prav kavalirsko ponudil »ravbarsko« in sem se tako hitreje prebila čez eno najtežjih mest v naši smeri. Alpinisti smeri radi preplezamo prosto, to pomeni brez prijemanja ali stopanja za kline in nanje, a predsedniškemu kolenu se pač nisem mogla upreti.

 

Ob pol osmih zvečer smo stali na vrhu. Čeprav smo bili samo na 2398 metrov visokem vrhu Lepe Špice, mi lahko verjamete, da sem se počutila kot na Mt. Everestu. In prepričana sem, da nisem bila edina! Toda časa za proslavljanje in občudovanje sončnega zahoda ni bilo več veliko, saj se je bližala noč, nas pa je čakalo še kar nekaj ur sestopa. Ker ponoči nismo hoteli plezati po eni od lažjih smeri čez steno, smo se odločili za daljši sestop po planinski poti čez Prehodavce in nato v dolino Zadnjico.

 

Avantura ob polni luni

Začel se je drugi del naše avanture. Plezanje se je spremenilo v romantično nočno spuščanje po skalah, zaznamovanih s tisočerimi škrapljami, ki jih je osvetljevala polna luna. Pod nami so se lesketala Triglavska jezera, levo za silhuetama Viša in Montaža pa smo zagledali Jadransko morje. Kljub temu da se nam je od utrujenosti že skoraj bledlo, smo se počutili kot kralji gora.

 

Malo pod Prehodavci, ko sta nas čakali še dve uri hoje do doline, smo se odločili za počitek. »Najbolje bo, da se uležemo z glavo navzdol in damo noge na skalo,« je svetoval Janez Janša in posnemali smo ga. Takrat sem pomislila, kako bi reagiral naključni mimoidoči, ki bi denimo prišel mimo in se spotaknil ob predsednika vlade, ležečega čez planinsko pot.

»Dajmo, Tinca, kar ne ubija, krepi,« je bilo njegovo prijazno znamenje, da moramo iti naprej. Ob treh ponoči je četverica popolnoma izmučenih in dehidriranih plezalcev končno prispela v dolino.

 

Zajtrk pri Janši

Niti v sanjah si ne bi mogla predstavljati, da mi bo nekega dne Janez Janša pripravil zajtrk. Pa mi ga je, in to lastnoročno. Ko sem se namreč zbudila iz globokega spanca, ki je bil verjetno zelo blizu komi, sem se zavedela, da je naša plezalna ekipa v njegovi počitniški hišici v Bovcu in da že pripravlja zajtrk. Najprej nam je stisnil sok iz pomaranč, ta je takoj povrnil vso izpuhtelo energijo, na štedilniku pa so bile že pristavljene kava in hrenovke. Postregel nam jih je skupaj z domačim kruhom. Pa menda ne pečete tudi vi domačega kruha, sem bila presenečena. »Ne, ta je prijateljev, sicer pa tukaj v Bovcu, kadar sem na dopustu, res tudi sam večkrat spečem kruh. Samo da ga ne mesim, ampak testo dam v mešalnik.«

 

Utrujene možganske celice so se počasi spravljale v pogon. Naša včerajšnja tura nas je prav vse tako izčrpala, da smo bili kakor v transu. Kombinacija izrednega napora in nujno potrebne zbranosti ter vsi tisti prelepi občutki, ki so nas prevevali ves ta čas, pa razgledi, ki so nas obdajali, so iz nas naredili sanjsko moštvo srečnih. Čeprav sem se še živo zavedala, da sem v predsedniški počitniški hiši, sem se počutila tako sproščeno in presrečno, kot že dolgo ne.

Občudovala sem »njegov« lahkotni korak, ko se je vrtel po svoji lično urejeni hišici in skrbel, da smo bili njegovi utrujeni gostje postreženi z vsem, kar nam je padlo na pamet. Aspirin za ublažitev bolečin v mišicah, mango in drugo sadje za vitaminski naboj, hrenovke za energijo, kavica za prebujenje in celo – cigaro namesto cigaret, ki mi jih je zmanjkalo že proti koncu prejšnjega dne.

 

Sanje ali resničnost?

Ali je vse to sploh res? Skoraj negibna od utrujenosti in zamaknjena od skoraj mističnega doživetja sem sedela na leseni klopci pred premierjevo hiško, pila kavo in kadila cigaro. Predsednika sem povprašala, ali ima kakšno sporočilo za naše bralke in bralce z vrha »samo« naše Lepe Špice. Bil je zelo iskren: »Priznam, da na vrhu res nisem mislil na bralke in bralce Jane, ker me je malo skrbelo, kako bomo zaradi pozne ure ponoči prišli v dolino. Si pa želim, da bi vsak človek kdaj doživel občutek, kakršnega smo mi včeraj, ko smo preplezali to zahtevno smer, stali na vrhu, razbremenjeni vseh bremen iz doline in popolnoma osvobojeni. Nikoli ne bom pozabil, kako smo občudovali prelep razgled pa sončni zahod in sestopali z vrha ob polni luni! Skratka, za naše doživetje ni dovolj niti besed niti prostora.«

 

Je mogoče še kaj dodati? Čeprav smo se ob treh ponoči po poti s Prehodavcev opotekali kot hudi pijanci, čeprav se nam je zaradi žeje in napora kar bliskalo pred očmi, smo se ob vsakem koraku bolj zavedali, da smo lastniki enkratnega doživetja, ki ga ne bomo nikoli pozabili.

Tekst: Tina Horvat, foto: Miha Kuhar


Vse fotografije niso enake objavljenim v Jani, tako kot ne njih izrezi - nimamo enakih možnosti

 

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

14 komentarjev na članku "S predsednikom na isti vrvi"

Mitja Košir,

Bil je papež, vrhunski alpinist, ki se je osebno poznal z "našim" Kugyjem in je bral njegove knjige. Bil je papež, ki je plezal po hrbih in smučal (po Tatrah in še kje). In kaj?

Imamo predsednika vlade, ki je bil alpinist. Okej, ker je bil. Ker pa je še, je ogenj v strehi. Pa še dober je, še toliko huje. Najhuje pa je, da gre plezat z novinarko. In to novinarko porumenele(?) Jane. Morda se je bo kdo dobrohotno spomnil po njenih člankih v (resnem?) Poletu. Morda!. Plezanje tam, kjer je že Tuma s Komaci vse prebrskal, je veličastno doživetje za slehernega alpinista, (slehernega, pa naj bo tudi predsednik vlade!), novinarsko pisanje o tem pa je avtorsko delo. Komur je T.H. pisala osladno, naj to pove (oz. je že povedal), komur gre na živce Janša kot alpinist naj pove (so že povedali!), za božjo voljo pa naj gorski reševalci (vsaj javno!) ne razlagajo, kako so rili nekje med skalo in steno, ko so iskali nekoga, ki sicer imajo njegove knjige, jih morda celo berejo... Tini Horvat odgovarjati kot to počne Igor Zlodej je tako, kot bi ji neposredno očital očeta in njegovo nesrečo. Tine Mihelič je prevelik gospod za to zgodbo, Tina pa je ob njem zrasla v upoštevanja vredno alpinistko. Zato naj veljata spoštljivost hčerki in hvaležen spomin očetu. MITJA KOŠIR


Iztok Snoj,

Golšavost in kretenizem v Sloveniji še vedno aktualna

Vsakič, ko na poti vidim (ali ne vidim) postavljeno mino, se ji poskusim ogniti, ne stopiti nanjo, vendar mi to vedno ne uspe. (Ni toliko pomembno, da nekdo redno in vztrajno pohodi čisto vse mine na poti. To se opazim po tem, da eksplodira samo on in ne mina). Tokrat je bila to mina imenovana Tina.

Rad imam sladko, a ne vsak dan. Danes nisem, se si rekel in preskočil branje Francijeve poobjave. Potem je dodal svoj komentar gospod, ki je poskušal presladkanost ubiti z limoninim sokom. Ne verjamem, da je pomagalo. Nekaterim sladko zelo prija. Mogoče je bil gospod mnenja, da članku manjka zrno soli. Tako zelo rad vsako jed dodatno soli, da običajno vse presoli. Šel sem brat še Tinin članek in poskusil ugotoviti, kakšne vrste je bilo njeno zrno soli, če je sploh bilo dodano v članku. Jasno, da tak novinarski članek ni namenjen objektivnemu poročanju, je neke vrste reklama – za dvojico (dva gorska vodnika pa sta ostala skoraj popolnoma anonimna. Omenjen je Miha Kuhar kot avtor fotografij, četrti pa je ostal v popolni tajnosti.) Verjamem, da je bilo na turi zelo lepo, pa sem se vprašal, kdo je dodal tisto zrno soli, da je tako lepo tudi bilo. Ker novinar nisem, predsednika pa ne poznam, bi sam šel reč nekumu Miheličevega kova, da me odpelje v tak sanjski svet. No, saj imamo v Sloveniji dovolj dobrih gorskih vodnikov in drugih alpinistov, ki znajo! Sem se pa ob branju zgodbe spomnil na nek drug njen članek izpred leta in pol:

»Svet pretresajo potresi, cunamiji, teroristični napadi, vojne. Mediji nam tragedije prinesejo dobesedno v naše domove. A daleč stran od televizijskih kamer obolevajo in umirajo milijoni in milijoni ljudi… Številke so alarmantne in vsebujejo tudi več tisoč Slovenk in Slovencev, rešitev pa bi bila povsem preprosta. Za odpravo golšavosti, duševne zaostalosti, in drugih bolezni bi zadostovalo le zagotovitev dovolj pravilno…«

Ona: »Ubijalec je pomanjkanje joda v soli.«

On: »Dajmo, Tinca, kar ne ubija, krepi.«

»Najbolj nenavadno dejstvo je, da bi za izkoreninjenje problema zadostovalo le dovolj pravilno jodirane sloli. Če bi torej države sveta, med njimi Slovenija, predvsem mislimo na politike, sprejeli ukrepe, ki bi vsakemu Zemljanu zagotovili skromno in poceni količino jodirane soli, kar je vsekakor bistveno ceneje od zdravljenja in življenja bolnikov, bi golšavost in njene posledice v kratkem izginile z našega planeta.«

Mogoče pa sta se z gospodom pogovarjala tudi o tem, da bomo Slovenci končno imeli pravilno jodirano sol. Ali o tem, kakšno sol uporablja. Morda celo himalajsko, ki se jo prav tako dobi v specializiranih trgovinah. V teh trgovinah lahko zaradi harmonizacije slovenske zakonodaje z evropsko po novem prodajajo tudi nejodirano, celo naravno morsko sol.

»Posolimo si pamet. Pomen uživanja joda so odkrili že stari Kitajci, ki so svojim cesarjem in njihovim družinam predpisali obvezno dodajanje morskih alg k prehrani.«

Dodajanje alg v soli Stane Sevšek imenuje kodiranje soli, dodajanje bio-kod. Komaj opazna sprememba je, ko KOD spremenimo v JOD in uživamo namesto kodirane soli jodirano.

»Nedopustno je, da v tretjem tosočletju milijoni in milijoni trpijo pomanjkanje tako dosegljive snovi, kot je jodirana sol. Če še nekako razumemo, da se to dogaja v tretjem svetu, pa nam nikakor ne uspe za Slovenijo.«

Trpijo ZA pomanjkanjem hrane, da bi sploh kaj imeli za posolit. Nisem prebral, če je prinesla na turo s seboj tudi dovolj jodirano sol. Njena zgodba je iz Trente, kjer so bili doma slavni gorski vodniki, in jih dr. Kugy v svojih knjigah ni nikoli zamolčal ali spregledal, da so ga oni vodili čez stene. Očitno je, da v času dr. Juliusa še niso poznali jodirane soli. V tistih časih ne bi bilo nič nenavadnega, da bi za omenjeno turo potrebovali en dan in eno noč, ker tudi cest še ni bilo speljanih pod steno do višine 1400m.

Citati so iz članka »Golšavost in kretenizem v Sloveniji še vedno aktualna«, ki ga je Tina Horvat objavljavila v Oni, prilogi Dela in Slovenskih novic dne 15.02.2005.

Če bi kdo članek rad videl v celoti, sem ga še našel na nekem slovenskem forumu na temle naslovu: http://www.lunin.net/forum/index.php?s=166485ccc62e315d71d7ac64986c1b5d&showtopic=3178&view=findpost&p=373067


Iztok Snoj,

Nekajkrat sem prebral, da komentirajo članek predvsem ne-voščljivci. To so taki, ki ne voščijo. Zato na začetku voščim vsem dober dan. Jasno, da pri-voščim gospodu Janezu, tako plezalno turo. Zakaj vendar ne bi? Ko sem bral kasnejše odzive na članek, sem spoznal, da sem naredil napako. Ko sem pripomnil, kolikokrat kdo in kako komentira članke. Kot bi bila to moja stvar. Pa ni. Pa še tudi od koga drugega ni.

Še enkrat sem šel brat Pavletov komentar in nato članek. Tolikokrat sta omenjena pojma romatika in avantura, vse v zvezi z gospodom Janezom, da sem pomislil - gore so na nek način erotične (ni vrag, zakaj se potem tak pojem preslika drugam) Taka erotična podoba gora pa je všeč marsikomu! Potem pa se vse pomeša - moški in gora, ženska in dolina. Sprva sem mislil, da gre le za osladnost. Sedaj vem - gore so erotične!

Po glavi mi gre pojem romantičen, roman-tičen. Bi bilo treba kakšnega gospoda Romana vprašati, če so bile kdaj njegove ture z gospodičnami kdaj tudi romantične. Ugotovil sem tudi, da je vsaka avan-tura tudi tura. Čeprav ni vsaka tura avan-tura.

Nekateri berejo slovnično. Vidijo slow-0-ne napake. Enega je članek navdihnil, da je spregovoril v papeževem uradnem jeziku.

Naj še sam napišem nekaj pohvalnih besed:

Pohvalno je prebijati se preko vrste čakajočih.

Mene je všeč beseda koma: "Ko sem se namreč zbudila iz globokega spanca, ki je bil verjetno zelo blizu komi" Koma pride od korena kom-, zato smo zlahka blizu kom-i, ko smo s predsedni-kom.

Pohvalno je, da Tina ni bila vedno kot druga v navezi, ampak je na najtežjem mestu plezala tudi naprej. "...ko mi je moj soplezalec prav kavalirsko ponudil »ravbarsko« in sem se tako hitreje prebila čez eno najtežjih mest v naši smeri." (Kakorkoli je prišla po pravi štirici, ji je treba samo čestitati!) Kdo je potem varoval gospoda Janeza? Pohvalno je tudi za neimenovana fanta, ki sta dobro opremila smer.

pohvalno je, če nekdo skotraj doživi mistično doživetje: "Skoraj negibna od utrujenosti in zamaknjena od skoraj mističnega doživetja... " Iztok pa takole tolče pojme, kot je sladkor. Tako ne gre!

Tule me je že skrbelo: "Čeprav smo se ob treh ponoči po poti s Prehodavcev opotekali kot hudi pijanci, čeprav se nam je zaradi žeje in napora kar bliskalo pred očmi" Opotekati se kot pijanec med sestopom s Prehodavcev je zelo nevarno. In zakaj se niso okrepčali v koči na Prehodavcih, pa zveli kašne pol litra še za sestop? Upam, da niso ostali brez ficka v žepu? Pohvalno, da so videli pot v dolino, kajti za zaljubljence velja, da so slepi.

Priznam, zaljubil sem se v to Lepo špico! Fantje gor-niki, dolniki in plan&ci, a ste se zaljubili v kaj/koga drugega?


Igor Pavlič,

Všeč mi je razvoj revije Jana. V nedogled so reportirali Kučanove vzpone na Triglav (z raznimi vodniki in brez njih, po raznih Slovenskih smereh z vsemi variantani, najmanj dva pogovora na leto je bilo z gospo Štefko (mački, humanitarnost, filantropija in podobne blage teme), zdaj ti pa v tem mediju nastopijo z nekim supermanom, ki zmore skoraj toliko kot Bush ali celo Tony Blair, gotovo je pa fizično močnejši od Fidela Castra.

Res jih ni veliko, ki bi bili tako zabiti, pardon, nabiti z vsem možnim (mišice, sive celice, harmonija s tišino, naravo in žitjem...). Očitno je posredi res nekaj dražljivega za avtorico te reportaže, opekla se bo pa tako, kot so se že vse prejšnje oboževalke našega supermana, pač po klasičnem postopku: najprej stena, potem intervju, nato pa ...to ni za medije, čeprav je vse še bolj naravno in simpatično, kot neko lazenje po skalah... z neko srnico, vsem domače ("Vlada vse zanika!", prosto po Dosjejih X). Siva eminenca STARI GAMS se pač ne da, srnic je več kot možnosti za vzpone, zakaj pa ne? Kaj bo na to porekla njegova predstavnica za stike z javnostmi?


Igor Pavlič,

Saj vse izgleda lično in prijetno, komumikološka znanost (veda) je v primerjavi z zavedanjem posameznikov izredno napredovala, ostajajo neki marginalci, moteči elementi, ki "nimajo veze"! Vsak avtor, novir /naj bo honorarni ali profi/, se mora ob avstorstvih svojih pamfletov zavedati, da je dandanes nekoliko drugače, kot je bilo pred nekaj deset leti, po domače povedano "pač faše" repliko, dandanes vsak odgovarja za svoje pisanje, nismo anonimni, kar povemo, kar si mislimo in naslovimo na nekoga. To je to! Dokler vse skupaj ostaja na ravni, ki je najmanj enaka tisti dikciji v predmetu tega pisanja, je vse skupaj čisto v redu! Na srečo se mi ni treba udinjati v medijih, nikakor pa se ne strinjam s tezo, da se na naše ljube državljane lahko obračajo in jim prodajajo le posvečeni!!!! Če nisi med njimi lahko le bereš in se smeješ ali kaj?!! Pri vsem skupaj bi morar vse skupaj kupiti kar v paketu, vključno z "advertajsinkom". Take diskvalifikacije so totalno "out of date", možen je pa seveda revival!!"!!


Dušan Škodič,

Voz zdrvi po bregu in živ bog ne ve, ali ga bo potegnilo v levo, ali v desno. Vsi namreč razmišljajo le še o tem, nihče pa, kaj ga je sploh pognalo navzdol. In tole grepo mojem drvi že res prehitro.

Kaj torej še povedati na to temo, da človek ne dobi bumeranga v zobe?

Se po Boštjanu pridružiti tistim, ki so:

• Srečni, daleč od ponorelega sveta,

nekaterim razlagati zakaj,

• Ne vedo, da podzavestno sovražijo tiste, ki se jih prestrašijo,

ali naj vsi najprej,

• Pometemo pred svojim pragom.

Pa je to sploh potrebno?

Tina je članek morda res malo pocukrala. Ampak zakaj ga pravzaprav ne bi? Zakaj pa mnogi od nas ne beremo Jane? Zato ker nam pač ne odgovarja, moja mama, ženske ki jo listajo pri frizerju, v zobozdravstvenih čakalnicah ali na plaži, pa jo imajo menda rade. Zato tudi že izhaja toliko let, se mi zdi da kar precej. In te ženske(menda tudi kakšen moški vmes) v njej vidijo tisto, kar mi vidimo v »naši literaturi«. Naj si nihče ne dela utvar, da bi zveste bralke Jane z užitkom prebirale naše vodnike po brezpotjih ali kakšna alpinistična glasila. Tina je pisala zanje. Kam pa pridemo, če bi se neke priletne ženske, začele obešati na članke v Alpinističnih novicah? Saj se Tomaž pred njimi sploh ne bi znal braniti!

Vsi imamo svoje poti. Naše so zato, ker smo prepričani, da so za nas najboljše. Pa bomo res za vsako malenkost s prstom kazali drug drugemu pod noge? Odgovor bi moral biti: NE, pa v resnici seveda ne bo.

Ker je za nas vsaka lahka pot – prelahka.


Igor Zlodej,

Seveda čestitke celotni odpravi. Glavni je bil verjetno Miha, čeprav ga avtorica ni niti omenila. Dolgo sem iskal po različnih planinskih kartah to Lepo špico, pa je nisem našel na nobeni. (Zahodne Julijske Alpe, Triglav, Trenta-Triglavski narodni park)

Glede na nadmorsko višino gre verjetno za vrh Lepega Špičja oz. Velikega Špičja, v Planinskih spisih dr. Henrika TUME pa sem zasledil tudi ime Lipova špica. Dr. Tuma je seveda vse preveril in ugotovil naslednje, kar navajam iz knjige stran 156: "Kavs sam jih še ni preplezal, pač pa je pravil, da so jo drzni pastirji in lovci že preplezali. Pristop po severni steni na veliko Špičje bi šel iz konca doline pod Plazmi, po zelenicah gori, potem na levo pod zadnje Laberje in na Brda . Najvišji vrh, 2348 m, imenujejo Bohinjci Lipov vrh ali Lipova špica. Odtod je prišlo na izdajo vojaškega geografskega zavoda od leta 1880 ime Lipach-špica, v izdaji leta 1908 pa nastopi kar naenkrat Lepa špica, to pokvarjeno ime se sedaj zanaša naprej in je tudi na Lechnerjevi izdaji od leta 1910 in na Knafelčemu zemljevidu". No očitno tudi danes še ni izumrlo.

Sicer pa je to res eden najbolj samotnih kotičkov Trentarskih gora. Še najlepše je tam pozimi. Se pa bojim, da dolgo ne bo več tako. Saj veste ljudstvo gre rado tja, kjer hodi in pleza vladar.


Igor Zlodej,

Ker sem se znašel na listi nergačev in sem bil izzvan, se čutim dolžnega, da pojasnim nekaj dejstev.

Avtorici članka lahko povem, da imam kupljeno knjigo Klic gora (seveda sem jo tudi z zanimanjem in navdušenjem prebral), pa tudi planinski vodnik Julijske Alpe (sedma popravljena in dopolnjena izdaja), kot tudi planinski vodnik Bohinjske gore, katerih avtor je njen pokojni oče, katerega sem po službeni dolžnosti tudi iskal dne 06.10.2004 v Koritih pod Luknjo. Takrat me ni nič razganjalo, niti se zaradi tega nisem nič šopiril, nasprotno prav zoprno se je bilo plaziti po grušču med ostanki ledu in snega, ki je takrat v Koritih obležal vse leto.

Zanimivo je pravzaprav to, da lahko novinarji pišejo o vsem, pofotografirajo in posanemjo vsakogar, če pa kdo čemu oporeka je pa ogenj v strehi. Ko pa jih na nekaj povabiš, recimo v gore in ko ne gre za tako osladne teme, temveč za smeti, pa ni nikogar blizu. No resnici na ljubo, tudi večina osladnih dogodkov, katerih se udeležijo politični veljaki bi šla neopazno mimo, če bi ne bilo helikopterjev 15. bataljona SV. Nekateri pa gredo celo tako daleč, da si upajo pod tujo avtorstvo fotogragfije celo podpisati, kot je bil to zadnji primer gospoda T.B v časniku Delo dne 26.avgusta 2006 na strani 6.

Gore v takšnih in drugačnih podobah so bile in bodo vedno hvaležna tema za fotografski objektiv, kamero in pisanje. To sprejemajo celo tisti, ki v gorah nikoli niso bili, še manj jih občutili na tisti prvinski način. Da pa lahko to prvinskost občutiš je treba velikokrat v gore, v vseh letnih časih vsaj 150 dni na leto. Pa četudi včasih samo ležat na Čisti vrh in samo gledat tista čudovita ostenja Lepega Špičja. Vse drugo ne šteje nič.


Primož Bernard,

Tale naš Igor je res kerlc, mogoče bi bil lahko urednik kakega Alpskega bulvarja !? Res pa je, da je omenjeni članek na meji osladnosti in absolutno prepoln superlativov ! Za mame, ki berejo Jano in seveda o plezanju nimajo pojma se je rodil novi Superman. Jp, tanka je meja med Jano in Direktom.

Sicer pa čestitke za zlezeno smerco.


Filip Vidmar,

G. Mitja Košir:

"Tini Horvat odgovarjati kot to počne Igor Zlodej je tako, kot bi ji neposredno očital očeta in njegovo nesrečo."

Da je bila smrt g. Miheliča posledica nesreče, prvič slišim. Ali pa je morda šlo v medije drugače, kot je bilo v resnici? Pa tudi, če bi bila nesreča, le zakaj bi jo kdo očital hčerki?

Meni se sicer zdi tokratno pisanje ge. Horvat povsem primerno mediju, v katerem je objavljeno. Ima pa mogočno osnovo, kvaliteten in naporen plezalski podvig, ki mu je sledil še mukotrpen sestop v dolino namesto takojšnje zaslužene večerje, kozarca ali steklenice njej najljubše pijače in nato postelje (solo, seveda). Ni vsak tega sposoben, to pač ni isto, kot da bi šla intervjuvat kakšno od prvih dam slovenske zabavne glasbe. Da je osladno, ji očitajo nekateri – seveda je, ampak mnogo osladnosti dobimo recimo tudi v Planinskem vestniku, ki pa ga običajno ne najdemo v frizerijah, da bi ga prebirali pod havbo.

Morda bi ji očital le odsotnost strokovnega lektoriranja, kajti zapisalo se ji je med drugim:

"Pod nami so se lesketala Triglavska jezera, levo za silhuetama Viša in Montaža pa smo zagledali Jadransko morje."

Če so sestopali proti Prehodavcem, so pač večino časa imeli na levi (zahodno) res Viš in Montaž, Jadransko morje se je (morda) videlo na jugu, za Montažem ga že milijone let ni.

Zmotil me je tudi stavek:

"Čeprav sem se še živo zavedala, da sem v predsedniški počitniški hiši … "

Predsednikovi najbrž, Bovec do nadaljnjega še ni Camp David.

Vsekakor pa čestitam vsem štirim za lepo uspelo turo in se jim zahvaljujem, da so delili svoje doživetje z nami.


Tina Horvat,

Našemu dežurnemu nergaču bi dala prijateljski nasvet: naj se zaposli kot novinar na Direktu. To bo dobro za nas vse in za njega: imel bo manj časa za pojavljanje tukaj, poleg tega pa bo s svojim načinom interpretacije vsega, na kar se spozna, na omenjenem časopisu kmalu postal zvezda in bo tudi zelo dobro zaslužil.


Tina Horvat,

No, no, fantje, prav zabavno je brati tole vaše šopirjenje! Enega od vas je celo razneslo, ko je stopil name – tega zelo bližnjega srečanja se sicer ne spominjam -, a na srečo nisem tako grozna in še vedno lahko miga. In si celo daje duška z brskanjem za mojimi starimi članki.

Naj vas vse ljubosumne oboževalce »potolažim« z nekaj dejstvi:

1. O sladkobi: blagor ubogim, ki ture na Lepo Špičje ali pa plezanja nasploh niso sposobni doživeti tako močno in lepo (osladno, kot pravite), kot sem jo jaz. In če že omenjate mojega pokojnega očeta, vam tudi jaz svetujem, da si raje kot Direkt preberite njegovo knjigo Klic gora, pa boste videli, da Miheliči morda gore doživljamo drugače od vas.

2. O …: Igor Pavlič naj si nikar ne domišlja, da je njegova raven enaka moji. Niti naj si ne misli, da ima kar tako pravico označevati za zabitega ali predsednika vlade ali kogarkoli drugega. Tudi stavki kot je tale: »najprej stena, potem intervju, nato pa ...to ni za medije« mu niso ravno v čast. Naj ob tem povem, da mora novinar še kako stati za svojimi besedami in da ne more kar blebetati vse povprek, kajti odškodnine so dandanes zelo visoke, če moralo pustimo ob strani. Tako v reportaži o plezanju z Janezom Janšo kot v vseh ostalih dosedanjih člankih sem stala za vsako besedo, ki sem jo napisala in imela argumente, kar pa za tiste nergače, ki v mojih besedah iščejo nadpomene in podpomene, nikakor ne velja.

3. O vodniški turi: če bi znali brati, mi ne bi bilo treba še enkrat razlagati, da ni šlo za vodniško turo. Prav tako ne bi mogli vedeti, da je bil v drugi navezi Miha Kuhar, če ga ne bi niti omenila, kot mi očitate. Je pa res, da si prav vsi alpinisti ne želijo vaše pozornosti in imajo vso pravico do tega.

Torej, fantje, zdaj pa pojdite malo v hribe, da ne boste tako napeti. Veliko lepih, sladkih in sončnih trenutkov vam želim in ne pozabite, da je lepota v očeh opazovalca.


Boštjan Fon,

Tini: Beatus ille, qui procul negotiis.

Dežurnim nergačem: Hoc natura est insitum, ut quem timueris, hunc semper oderis.

Gornikom: Te corrigas prius alterum quam corrigas.

Dolina Šentflorjanska...


Dušan Kogoj,

Vsak ima pač svoje mnenje! Je pa nergačev vedno več od tistih, ki iščejo dobro! Pa ja ni posredi nevoščljivost?

Zase moram priznati, da sem ob prebiranju prispevka užival. Me je prestavilo tja v stene z nasmehom na ustih! Članek izžareva osebno čutenje dogodka in je tako zelo pozitiven! Mogoče se je Tina res zagledala v gospoda predsednika, le zakaj bi ji to zamerili!? In zakaj bi v vsaki stvari morali iskati zle namene, preračunljivost ... politiko!?!?

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 79797