Misel na vzpon mi je vzela skoraj ves spanec. Zamujeno hočem nadoknaditi proti jutru, toda postal sem še bolj zbit, kot sem legel. Naglica, pravijo stari učenjaki, še ni bila nikoli dobra, si ves čas ponavljam. Pa vendar so na svetu takšne stvari, ko je čas življenjsko pomemben. V alpinizmu se naglica včasih bogato obrestuje. Takrat, ko sonce obsije nepopisno lepe vrhove in grebene, je trenutek lepote najlepši in nekaj trenutkov za tem, ko se kamniti drobir odlušči iz objema ledu, se lahko še taka lepota spremeni v gorje tistemu, ki se nahaja nekje spodaj pod vpadnico obsijanih vrhov.
Zavedam se, da sem danes za tako smer zelo pozen in kljub temu se ne morem hitro pripraviti na vzpon. Kadar nimam nikogar, da bi spregovoril nekaj besed, se vedno obnašam kot začetnik.
Navsezadnje kljub obotavljanju zakorakam proti strmini. Vse je tako sumljivo tiho v prebujajočem se jutru, le škrtanje derez in moje dihanje prekinja tišino. Kmalu sem pri razpoki, ki prekinja zelo širok koluar oz. strmo ledišče. Dolgo iščem dober prehod preko razpoke ter ga končno le najdem. Do pasu se pogreznem v pršič in le z nagibom celega telesa daleč naprej, mi uspe zabiti okel cepina v led. Ko se tako povlečem na drugo stran, prične vse pokati pod menoj, vse skupaj zdrži. Plezam v zelo strmem ledu nekaj deset metrov, preden se šele zavem, da sem sedaj zares v ledeni flanki, ki ji Rusi pravijo koluar. Počivam viseč z rokami v zankah cepina in kladiva. Vendar poln pričakovanj kmalu krenem dalje.
Še v mraku se oziram po lednih klinih, ki bi naj ostali pri prvem poizkusu, ki sta ga opravila prijatelja. Na te ledne kline sem se tako zanesel, da nisem s seboj vzel niti enega. Pogledi skoraj proseče drsijo po ledu levo in desno, vendar je vse skupaj zaman. Ne preostane mi drugega, kot da plezam dalje, vedno više in sedaj sem trdno prepričan, da bom v tej ledeni steni brez klinov, katere bi potreboval, vsaj pri počitku, ko telo postane trdo od prestanega napora. Bo že kako, si rečem in nadaljujem s plezanjem. Plezam nekoliko desno, kot poteka prava smer. Nad mano se vzpenja granitni greben, ki ga obplezam po levi strani.
Višje kot sem, slabše so razmere. Vodni led je vse bolj drobljiv. Veliki kosi ledu padajo proti ledeniku Ak Sai, manjši meni v obraz. Tako se s slabšimi razmerami slabša tudi moje počutje. Postajam utrujen, ker z vso močjo zabijam v led, prav tako pa se mi tudi psiha krha, saj led drži le »simbolično«. Nekje daleč v notranjosti pomislim na umik, ko pa vse tehtno premislim, ugotovim, da ne morem niti nazaj, saj nimam niti enega lednega klina za spust. Počutim se kot ujetnik, ki se mora rešiti le sam iz tega vodnega ledu. Zelo previdno pričnem tolči s cepinom in kladivom v ledišče, zaradi tega, ker se bojim, da bi se odlomil okel in če bi se mi to zgodilo, ne bi mogel narediti koraka naprej, ne nazaj. Vse bolj se zavedam pomembnosti tistega, kar imam in kar uporabljam, saj s seboj nimam nobenega nadomestila. S takimi mislimi se ubadam med plezanjem in se opiram le na svoje sposobnosti in na dobršen del sreče.
|