Polet.si, Poletov potep - Janez Mihovec: Zima spremeni številne gozdne poti v naravna sankališča. Vedeti je treba kje jih najdemo in te zbude otroka v nas in iz dneva narede čudoviti sankaški spust. Še boljše od sankaškega spusta podnevi pa je tisti nočni. Spust s sanmi z Doma pod Storžičem je prav gotovo tisto pravo.
V Tržiču zavijemo po strmi cesti v dolino Lomščice proti Lomu pod Storžičem. Po približno sedmih kilometrih poti nad Slaparsko vasjo prispemo do manjšega parkirišča in od tu naprej je treba iti peš. Gozdna pot, ki vodi proti planinskemu domu pod Storžičem vodi točno pod severnim ostenjem Kriške Gore, Tolstega vrha in Storžiča. Tako ti kraji ne vidijo sonca tudi po več mesecev vsako zimo. Tako je vzpon do koče prav gotovo najlepši ob lepi noči, ko preneha sneženje. Cesta je utrjena in nočna zasnežena pokrajina naredi pravljični vtis.
Gozdna cesta se zlagoma vzpenja in potok Lomščica postaja vedno manjša. Malo pred izvirom cesta ne sledi več njegovemu toku, ampak zavije na desno in se v slikovitih serpentinah mimo planin strmo dviga. Po uri in pol skupne hoje ob zadnji serpentini opazimo na desni strani na višini 1123 metrov Dom pod Storžičem. Preseneti nas s svojo velikostjo in domačnostjo, saj je z terenskimi vozili sorazmerno lahko dostopen in tako odprt skozi celo zimo. Izpred njega je lep razgled na slikovito Žrelo, divjo grapo, ki popelje skorajda na vrh Storžiča. Ta grapa je zelo plazovita in leta 1937 se je med smučarskim tekmovanjem utrgal plaz in odnesel devet življenj. Zato pazljivo, da se kaj takega ne zgodi tudi nam.
Spust s sanmi je prava pesem. Kapa, rokavice, gamaše, očala in topla obleka so obvezna oprema za mrzli spust. Prav gotovo pa je nujna tudi čelna svetilka. Na spustu po strmi zasneženi cesti se doseže precejšno hitrost. Na začetku je treba prav posebej popaziti, saj je na serpentinah potrebno divje zaviti. Ob pluženju ceste tako na največjih ovinkih na zunanje dele poti izrinejo sneg, da delujejo kot odbijač in varujejo sankače. Za povrh pa je potrebno ob spustu paziti na sankače, ki se šele vzpenjajo in včasih kot duhovi zniknejo iz teme. Vse povsod odmevajo klici: »Sanke, sanke« in ljudje se umikajo drug drugemu. Dlje ko se spuščamo, manjša je strmina. Na koncu se izteče v rahlo spuščajočo se ravnino, ki nas pripelje točno do parkiranih avtomobilov.
Sankaški spust ima kakih tristo metrov višinske razlike in pet kilometrov dolžine. Sankanje je vredno vsakega centimetra prevožene poti. Iz zimskega večera spust naredi pravo doživetje.
Janez Mihovec