Delo, Znanost: Kako bi lahko bolje zavarovali reševalce, ki pridejo na pomoč ob katastrofi, ali pa, denimo, najti žrtev, ki jo zasuje plaz?
Raziskovalci Fraunhoferjevega inštituta razvijajo rešitev, ki temelji na kombinaciji satelitskega določanja položaja, orodij za iskanje in senzorskih sistemov za uporabo na kraju nesreče (na primer senzorjev za zaznavanje strupenih plinov). Sistem bo pripomogel k boljšemu usklajevanju dela reševalcev in njihovi varnosti.
Gasilci so izpostavljeni številnim nevarnostim – strupenemu plinu, blokiranim reševalnim potem ali morebitnemu zrušenju poslopja itd. Varnost reševalnih ekip in učinkovito iskanje ljudi, pokopanih pod ruševinami, sta ključnega pomena, ne samo ob velikih katastrofah, kakršna je bila, ko se je 3. marca 2009 podrl kölnski zgodovinski arhiv. Vodje reševalcev morajo natančno vedeti, kje so člani njihovih ekip, in ugotoviti, ali so morda izpostavljeni nevarnim plinom. Neučinkovit nadzor, komunikacijski šumi in neustrezno usklajevanje reševalnih strategij lahko onemogočijo reševanje, pri katerem je najpomembnejše pravočasno ukrepanje.
Pri tem jim lahko pomagajo sodobni sistemi za iskanje z globalnim navigacijskim satelitskim sistemom (GNSS), v katerega sta poleg globalnega satelitskega pozicioniranja (GPS) vključena tudi evropski sistem Galileo in ruski GLONASS. Fraunhoferjevi znanstveniki so ustanovili Galilejev laboratorij za razvoj novih tehnologij za iskanje, ki temelji na GNSS. Uporabljajo satelitski navigacijski sistem Galileo, ki v nasprotju z GPS ni vojaško, temveč civilno nadzorovan sistem. Ker ni vojaškega nadzora, je laže opravljati storitve za civilne namene, na primer, reševalne akcije. V Galilejevem laboratoriju razvijajo sistem za iskanje ljudi in blaga v industriji in prometu. V ta namen so svoje moči združili znanstveniki devetih Fraunhoferjevih inštitutov. Trenutno so njihova prizadevanja posvečena petim področjem uporabe: pomoč na potovanju, logistiki, okolju, na primer nadzoru izpustov, gradnji infrastrukture in varnosti.
»Če analiziramo omenjena področja, hitro ugotovimo, da so si naloge v smislu sistemske arhitekture podobne. Na podobnih instrumentih vedno potrebuješ podobne strukture in vsebino, recimo, podatek o tem, kje je iskana oseba, ali senzorje, ki sporočajo podatke o koncentraciji strupenih plinov. Naš cilj je izdelati univerzalno arhitekturo programske opreme, ki bo delovala kot sistem osnovnih enot, s katerimi bo mogoče sestaviti več uporabnih profilov,« razlaga Werner Schönewolf, projektni vodja na Fraunhoferjevem inštitutu za proizvodne sisteme in tehnologijo oblikovanja IPK v Berlinu.
Vzemimo za primer pomoč na potovanju. Ko potniki na postaji prestopijo na drug vlak, jih lahko prenosni telefon ali dlančnik vodita do pravega vlaka, ne da bi morali sami upravljati naprave. »To je mogoče s prepoznavanjem konteksta v končnih napravah. Podatke o voznem redu vlakov povežemo z določanjem položaja. Tako se lahko ljudje sami varno usmerijo k vlaku, celo v labirintu železniške postaje,« razlaga Schönewolf. »Ko pride do katastrof, mesta nesreče povežemo s senzorji za strupene pline in tako lahko dovolj zgodaj zaznamo nevarnost.«
Strokovnjaki ne uporabljajo samo podatkov satelitske navigacije Galileo, temveč preskušajo tudi skupne sprejemnike različnih satelitskih sistemov, saj sta navigacija in določanje položaja v mestu in v divjini natančnejša, če uporabljajo podatke več satelitskih sistemov. »S podatki 70 satelitov lahko položaj ljudi in blaga določimo veliko natančneje kot prej, celo v globokih 'kanjonih' med mestnimi nebotičniki, ki so nam doslej povzročali težave.« A. U.