Vse objave

Objavljalci

Authors

Arhiv

Mitja Gleščič 19.08.2011 07:29 2786 0

Šestdeset let Gomiščkovega zavetišča

Planinsko društvo Nova Gorica: Letos mineva 110 let od postavitve prve Trillerjeve koče na Škrbini pod Krnom in 60 let Gomiščkovega zavetišča na Krnu.

Ob tej priložnosti bo 4. septembra ob 12.00 na Krnu prireditev v počastitev obeh obletnic. Ob tej priložnosti bodo prisotne pozdravili: predsednica Planinskega društva Nova Gorica Slava Katerina Murovec, predsednik Planinske zveze Slovenije Bojan Rotovnik, županja občine Kobarid Darja Hauptman, predstavnik Mestne občine Nova Gorica, osrednji govornik bo Žarko Rovšček. V primeru slabega vremena bo prireditev na parkirišču nad vasjo Krn.

Planinsko društvo Nova Gorica bo vodilo udeležence na Krn iz planine Kuhinja ter po zelo zahtevni Korenovi poti. Prijave za voden pohod sprejemajo na sedežu Planinskega društva Nova Gorica do torka, 30.08.2011. Organiziran bo avtobusni prevoz iz Nove Gorice.

Vabljeni

Trillerjeva koča

Dr. Karol Triller

Enaindvajsetega aprila 1862. leta v Škofji Loki rojen Triller je najprej obiskoval gimnazijo v Ljubljani, maturiral pa je na Tržaški gimnaziji leta 1882. Nadalje se je odločil za študij prava na Dunaju. Po študiju je v Ljubljani opravil odvetniško prakso, in tam nastopil tudi prvo službo. Med leti 1895 in 1899 je kot samostojni odvetnik deloval v Tolminu. Sam je prišteval ta leta med najlepše doživetje. Kasneje se je preselil v Ljubljano, kjer je odprl lastno odvetniško pisarno in opravljal različne pomembne javne funkcije. Med drugim je bil ljubljanski podžupan, predsednik Ljubljanske kreditne banke ter član slovenske delegacije na pariški mirovni konferenci leta 1919. Triller se je v Tolminu udejstvoval v narodno življenje in bil vnet planinec. Leta 1896 je ustanovil soško podružnico Slovenskega planinskega društva in postal njen prvi predsednik. Skoraj istočasno je, kot vneti narodnjak, postal tudi član Olepševalnega (v današnjem izrazoslovju turističnega) društva. V kasnejših letih se je še veliko ukvarjal s planinstvom. Umrl je dvajsetega maja 1926 v Ljubljani star 64 let. Pokopan je v rodni Škofji Loki.

Gomiščkovo zavetišče na Krnu

Ervin Gomišček

O Ervinu Gomiščku, vnetemu planincu iz Solkana, članu prvega upravnega odbora Planinskega društva Nova Gorica, obstaja bore malo pisnih virov. Rojen je bil leta 1922 v proletarski družini. Bil je edinec, mati ga je v mladosti zapustila in odšla v Ameriko za boljšim kruhom. Kot učenec je bil vztrajen in marljiv, tehniško šolo je končal brez težav ter nastopil vojaščino v Italiji. Po služenju vojaškega roka je Evropo zajela roka vojne in Nemci so Gomiščka, kot takrat mnoge druge, odpeljali v taborišče. Po vojni je bil najprej zaposlen v pohištvenem obratu v Podmelcu. Kasneje je napredoval in nastopil službo v tovarni pohištva „Edvard Kardelj“ (kasnejše „Meblo“), kjer je bil med učenci in sodelavci zelo priljubljen. V PD Nova Gorica je opravljal dolžnost referenta za gradnje. Na njegovo pobudo so začeli graditi in obnavljati mnoge uničene planinske koče po Primorski. S sodelavci so izdelali tudi načrte koč in interjerja. Tridesetega novembra 1950. leta pa se je podal na zadnjo turo na Krn. Gomišček je na Krn odšel z namenom ogleda lokacije za nestrpno pričakovano kočo. Na grebenu mu je na ledeni ploskvi zdrsnilo, omahnil je preko stene in obležal mrtev star komaj 28 let. „Sledili bomo tvojim načrtom in uresničevali tvoje zamisli...“ je ob slovesu povedal takratni predsednik društva Kazimir Škarabot.

Začetki soške podružnice SPD, Trillerjeva koča na Krnu in obdobje do konca druge sv. Vojne

Takoj po ustanovitvi soške podružnice SPD so začeli člani, kot so na občnem zboru zapisali v sklop „najnujnejša dela“, z intenzivnim urejanjem in označevanjem poti, postavljanjem tabel ter organizacijo izletov. Ustanovili so tudi poseben sklad za izgradnjo koče na Krnu. Uredili in markirali so poti na Krn, Matajur, Porezen in nekatere okoliške vrhove, postavili kažipote in table po celotni soški dolini ter dobra štiri leta po ustanovitvi postavili temeljni kamen za izgradnjo nove koče na Krnu. Kočo so gradili s pomočjo „kredita“, kar se je izkazalo za skoraj porazno odločitev, ki je podružnico pripeljalo skoraj na rob prepada, kjer je stala še vrsto let preden si je delno opomogla. S trudom in prizadevanjem članov društva, predvsem takratnega tajnika Ivančiča, je bila koča spomladi leta 1901 le pripravljena na otvoritev. Slavnostna otvoritev koče je bila petega avgusta tega leta. Otvoritve se je udeležilo okrog 150 planincev med drugim dr. Triller, podpredsednik SPD dr. Foerster, češki zastopnik prof. Chodunski in drugi. Dolgim in kratkim govorom je sledil blagoslov koče, tajnik Ivančič pa je razglasil sklep podružničnega odbora, da se nova koča, dr. Trillerju v čast in zahvalo, imenuje Trillerjeva koča. Koča je bila postavljena na Krnski škrbini, na višini okrog 2.005 metrov, usmerjena proti vzhodu. Seveda gre poudariti, da je bila koča času primerno zgrajena in opremljena. Notranja velikost koče je bila 4,8 metra v širino in 5,8 metra v dolžino. Visoka je bila približno 5 metrov. V pritličju je bilo ognjišče, miza in klopi, omara ter prostor za pet ležišč. Na podstrešju je bilo 11 ležišč. Drugi, kasnejši vir pa navaja kapaciteto 10 ležišč v pritličju in 20 na podstrešju. V tla je bila pritrjena s pomočjo štirih železnih okovov, streha pa je bila pripeta v tla z železno vrvjo. In vendar je bil, ne glede na relativno dobro konstrukcijsko osnovo, usoden snežni plaz leta 1904. Napačne postavitve koče so se sicer zavedli že leto po postavitvi, a vendar se z mogočim epilogom najslabšega scenarija niso obremenjevali. Tistega leta je sneg poškodoval kočo do take mere, da se v njej ni več moglo prenočevati. Spomladanska odjuga 1905. leta pa je s taljenjem snega razkrila tudi dokončno uničeno podobo koče. Optimistično razmišljanje in „gorjanska“ trma pa sta člane vodila naprej. Tako zasledimo, da so odborniki že septembra istega leta določili lokacijo nove koče – okrog dvesto korakov višje proti Krnu. In zopet je stekla akcija zbiranja sredstev za novo kočo – Gregorčičevo kočo (v spomin 1906. leta preminulega „goriškega slavčka“ Simona Gregorčiča). V naslednjih letih, ko se je soško SPD ukvarjalo predvsem s finančnimi težavami, se je razlil val ustanavljanja novih podružnic, kar je bilo v še dodatno breme soški podružnici. Potek izgradnje koče so odložili, razpolaganje z denarjem je bilo omejeno, članstvo je padalo. Soška podružnica SPD je do začetka prve svetovne vojne leta 1914 dobesedno shirala. Prišla je vojna, sanje mnogih so se razblinile, napori članov zabrisali. Po vojni je Primorska postala del Italije, kar je za posledico onemogočilo sodelovanje z matično SPD. Člani primorskih podružnic so se vseeno družili v ožjih krogih a so iz leta v leto postajali šibkejši. Januarja 1923. leta so na izrednem občnem zboru člani Goriške podružnice SPD potrdili njen razpad, do leta 1928 pa so jim sledile še ostale primorske podružnice. Naj pri tem omenim še spomenik in zavetišče Alberto Picci, ki so ga Italijani zgradili leta 1928. Na njenih temeljih je kasneje zraslo zdajšnje zavetišče. Po vojni in pridobljenem ozemlju so se skušali Italijani spominjati žrtev s postavitvijo spomenika. Dobrih šestdeset metrov pod vrhom Krna (oni so ga imenovali Monte Nero), na višini 2182 metrov, so postavili spominsko obeležje s hkratnim namenom zavetišča. V goro izklesan rov, priča tamkajšnjih bitk, so uporabili kot skladišče. Po drugi svetovni vojni je od spomenika ostalo polno razbitin, slava spomenika je bila sesuta. Pa ne od granat, temveč je bil drastično poškodovan zaradi udara strele. Obdobje med obema vojnama ter do konca druge svetovne vojne je bilo zaznamovano s TIGR-ovstvom, borbi za osvoboditev, borbi za preživetje. Osrednja osebnost primorskega planinstva v tistih časih je bil dr. Klement Jug, za katerim je stopal Zorko Jelinčič in ostala mladina. A trpek okus vojne vihre se je obdržal do konca vojne, ko je planinstvo ponovno zadihalo.

Povojno obdobje, ustanovitev PD Nova Gorica, Gomiščkovo zavetišče na Krnu

Razdvojenost planinske organizacije v spodnjem Posočju, izguba društva ter osnovanje Planinskega društva Gorica leta 1945 so bili glavni razlogi, da so „jugoslovanski“ Primorci začeli razmišljati o ustanovitvi lastnega planinskega društva. Doba neodločnosti ni trajala dolgo, saj so desetega aprila 1949. leta sklicali ustanovni občni zbor novega planinskega društva – Planinskega društva Nova Gorica. Iz podatka o začetnem članstvu (več kot sto članov) lahko sklepamo, da je bilo zanimanje za planinsko dejavnost na goriškem veliko. Do konca leta je društvo štelo že 311 članov, kateri so si zadali številne naloge. Nekatere – Planinski dom pri Krnskih jezerih – so na realizacijo čakale več kot trideset let. A so se s pomočjo poguma, trme in prizadevanja članov uresničile. Dve leti po ustanovitvi društva so na temeljih starega pomnika krvave vojne, otvorili Zavetišče na Krnu. Zavetišče so, po nesrečni izgubi nadobudnega člana in pobudnika izgradnje koče Ervina Gomiščka, poimenovali njemu v spomin. Ogledu kraja postavitve, ki je bil leto prej, je sledila obnova. Na območju temeljev italijanskega spomenika in zavetišča Alberto Picco, je začela rasti nova koča. V kratkem času je uspelo navdušenim članom zgraditi kočo ter jo petnajstega septembra 1951. leta predati svojemu namenu. Čeprav je bilo veselje ob otvoritvi neizmerno, se je v kasnejših letih izkazalo, da bosta tako vzdrževanje kot sama ohranitev postojanke trd oreh. Dokončno so kočo dogradili leta 1952, vendar je bila kasneje še večkrat deležna sanacij in razširjanj. Ponudbo planinskih postojank je PD dopolnilo leta 1953 z otvoritvijo prenovljene italijanske kasarne v Lepeni. Dom je dobil ime v spomin na znanega solkanskega alpinista, filozofa in pisatelja dr. Klementa Juga, kateri se je smrtno ponesrečil v severni triglavski steni. Sledili so vzponi in padci društva, pogojeni s stanjem v trenutnih političnih sferah, a vseeno so ostali močni in enotni. Prav ta lastnost jih je leta 1984 pripeljala do nove pridobitve, tako želene Koče pri Krnskih jezerih. V Gomiščkovo zavetišče so še vedno vlagali sredstva predvsem za sanacije, razširitve in opremo. Nazadnje leta 2010, ko so uspeli izvesti sanacijo jedilnih in nočitvenih prostorov, ter preureditev rova v velik rezervoar, s katerim se bo rešil dolgoletni problem zadrževanja zadostne količine vode.