Slovenske novice - Uroš Praš: Na humanitarni tekmi jadralnih padalcev zanj zbrali 4999 evrov.
Minuli vikend se je v kampu Gabrje zbrala vesela druščina padalcev. Vzrok je bil Simon Vogrinec, njihov kolega, prijatelj, tisti, ki je padalsko srenjo povezal v presenetljivo velikem številu. Pod taktirko glavnega organizatorja Iana Koštomaja iz Kluba jadralnih padalcev Lintvar – Simon je njihov častni član –, so se zbrali jadralni, športni in motorni padalci, prišel pa je tudi B.A.S.E. padalec, vsi v želji, da bi na svoj način pomagali nesrečniku, ki je konec oktobra lani stopil na mino in hudo ranjen obležal ter med zdravljenjem izgubil obe nogi.
Spet v zraku
Z odprtimi usti smo opazovali, kaj zmore volja, in v soboto pričakali Simona, ki se je postavil na noge, vzel palico in se odpeljal na Kobalo, ki se nad Tolmin vzpenja 1080 metrov visoko. Tam je s pomočjo prijateljev poletel. Prijeli so ga pod roke in mu pomagali po strmem pobočju proti pilotu tandem padala Damjanu Čretniku. Ko smo Simona zvečer srečali, ni mogel skrivati veselja, da so mu pripravili tako veličasten sprejem in ga popeljali v nebo, hkrati pa za njegovo protezo prispevali evro manj kot pet tisočakov, ki so jih zbrali s prostovoljnimi prispevki. V humanitarno akcijo so se vključili tudi otroci, ki so s spretnimi ročicami naredili denarnice, obeske in različne okraske ter jih prodajali.
Tisočkrat hvala
Skromen, kot je, se je Simon tisočkrat zahvalil vsem, ki so prišli na tekmo Letim za Simona. Vprašali smo ga, koliko sredstev za protezi mu še manjka. »Računam, da bom do konca leta zbral ves potreben denar za želene noge,« nam razkrije.
Damjan, ki je bil z njim v zraku, je razkril, da je bil štart preprost, da gre Simonu res dobro s protezami. V zraku sta bila sicer samo 20 minut, a Simon je neizmerno užival. »Imel sem občutek, da je spet 'doma', srečen sem, da sem mu pri tem pomagal, a ta polet ni bil zadnji, v kratkem bova spet v zraku, morda dlje in bo Simon lahko kar sam pilotiral.«
Zbrana vsa Slovenija
Ob Soči so se slišala narečja iz vse Slovenije. S skrajnega vzhoda države so prišli Prekmurci, ki so spretno zasedli najboljšo točko v kampu tik ob Soči, saj je ves dan v senci. Na podvig so se dobro pripravili, saj so na plan privlekli pipico in vedno hladni sod piva za vroče trenutke. Pripeljali so se tudi Metulji iz Rimskih Toplic, Adrenalinci iz zgornjega Posočja, njihovi kolegi iz preostalega Posočja, Štajerci iz okolice Ptuja s svojimi motornimi padali, ki so morali v nedeljo zjutraj iz Soče povleči prijatelja, ki je zapeljal v vanjo, Vrhničani, Kovke iz Ajdovščine, Krokarji iz Železnikov, ekipa Cumulus iz Semiča in Celjani. Manjkali niso niti tujci, prišli so namreč Nemci ter padalci iz Bosne in Hercegovine.
Kot nam je dogajanje pokomentiral Ian, je tekmovalo več kot 40 ljudi, ki so s seboj pripeljali vsaj še 200 padalcev. O pričakovanjih, ki jih je imel pred tekmo, ni rad govoril, saj je ugotovil, da so ga vsi presenetili. Po tihem so upali, da bi zbrali približno 2000 evrov, nihče pa jih ne bi mogel pripraviti na končno vsoto, 4999 evrov. »Resnično nismo mislili, da bo prišlo toliko ljudi, da je Simonova nesreča združila toliko padalcev, vse je bilo nad pričakovanji.«
Prva tekma, prva zmaga
Ker je noč na nedeljo minila v znamenju vsesplošnega žura, so nekateri zaradi predolge noči, drugi pa zaradi dobrega trenutnega rezultata hoteli, da bo zadnje dejanje tekme odpovedano, a ni bilo tako. Morali so še enkrat na start. Ravno so bili vsi v zraku, ko jih je mati narava po hitrem postopku prisila, da so se spustili na trda tla, in tekmo odpihnila. Med njimi je bila tudi 22-letna Špela Šterk, ki je svojo prvo tekmo začinila z zmago v ženski konkurenci. Z vseh strani je prejemala čestitke, še posebno pa so nanjo ponosni njeni klubski kolegi in njen učitelj Klavdij Rakušček, ki si ni mogel kaj, da je ne bi z zmagovalnega odra kar odnesel. Vsi so v en glas zatrjevali, kako dobro je bilo vse organizirano, kako noro dobro so se imeli, in če bi bile vse tekme na takem nivoju, bi bilo veliko več tekmovalcev.
Uroš Praš