Dnevnik - Romana Špende: Zavedaš se, da bi truplo na gori lahko bilo tvoje
Če bi Simona Pogač osvojila Mount Everest, bi bila šele druga Slovenka, ki bi po Mariji Štremfelj stala na strehi sveta.
| |
 |
|
| |
Za Simono je bila odprava dobra šola za prihodnost. (Foto: arhiv Simone Pogač)
|
|
Toda mednarodni odpravi, v kateri je sodelovala Korošica, ki ima za seboj vzpone na najvišje vrhove sveta, kot sta Manaslu in Mt. McKinley, se s severne oziroma tibetanske strani ni uspelo povzpeti na vrh.
Everest ste gledali od blizu, pa za vas ni bil dosegljiv. To je gotovo zelo frustrirajoče.
V prvi fazi je bilo to veliko razočaranje. Ne zaradi tega, ker nisem prišla na vrh, ampak ker nisem imela prave priložnosti, da bi se izkazala ali preizkusila, ali sem dovolj pripravljena za višino nad 8100 metrov, kolikor je moja najvišja dosežena višina, in na tehnično težak zadnji greben do vrha. Splet okoliščin je bil tak, da nismo mogli priti višje od 7500 metrov, kar je za Everest izjemno nizko.
Vremensko okno, ki omogoča "napad" na najvišji vrh sveta, traja manj kot mesec dni, kajne?
Gre za dve vremenski okni, vsako traja od štiri do pet dni, ko je vreme dokaj stabilno, ampak ne sme biti premočnega vetra, ki je na severni strani največji problem. Ker je ves čas pihal severni in severozahodni veter, smo vsega dobili na tibetanski strani gore, na nepalski pa so bili zaščiteni z našo steno, zato je bilo toliko uspešnih vzponov. Iz naše smeri je na vrh prispela samo velika kitajska odprava in nekaj manjših skupin, bile pa so tudi štiri smrtne žrtve in veliko ozeblin.
Vodja odprave Dragan Jaćimović vaše skupine ni pustil na vrh. Ali lahko zdaj, ko gledate nazaj, rečete, da je imel prav?
V času, ko se je Dragan odločil, da gremo na vrh, torej v drugem vremenskem oknu, nas je na grebenu na 7500 metrih doletel močan vihar. Sama sem dala pobudo, da se vrnemo, kar se je izkazalo za pravilno. Po mojem je bila napaka v tem, da je bila naša velika, devetnajstčlanska ekipa v času aklimatizacije prepočasna in smo se morali boljši člani prilagajati slabšim. Zato smo tudi zamudili prvo vremensko okno, v katerem je veliko bolj mrzlo, in iz varnostnih razlogov čakali na običajno ugodnejšega drugega, za katerega pa letos nobena vremenska napoved ni držala. Pihal je izredno močan veter, zapadlo je tudi veliko snega.
Kako se človek prilagodi na bivanje na takšni višini? Kakšno je življenje v taborih?
23 dni smo preživeli na 6400 metrih, tri dni na 7000 in en dan na 7500 metrih, kar je težko za organizem, ki se na tej višini ne regenerira. Vzpon s tibetanske strani, kjer je baza na 6400 metrih, z nepalske pa na 5300 metrih, je zato težji. Šele ko je treba pokazati fizično aktivnost, se zaveš, koliko si oslabel. Zato na takih višinah bivamo samo toliko, kot je treba za aklimatizacijo, in se v pravem času odločimo za vzpon. V taborih veliko počivamo, spimo, jemo in pijemo, vsak se kratkočasi drugače. Jaz sem bolj človek narave, zato čas preživim v opazovanju gore in pogovorih s člani drugih odprav. Vse moje misli na ekspediciji so posvečene izključno gori.
Kako alpinisti v Himalaji sprejemajo kolegice? Ste imeli kake privilegije, so vam bolj pomagali?
Ne, ženske nosimo enake tovore kot moški, tudi drugih privilegijev nimamo. Na ekspediciji je še najmanj pomembno, katerega spola ali katere rase si. Najbolj pride do izraza, kakšen človek si.
Na Everestu vsako leto izgubi življenje nekaj alpinistov. Kako tisti, ki ste na gori, sprejemate novice o smrtnih žrtvah, kako je hoditi mimo trupel na poti?
Na to sem se pripravljala že doma, ker vem, da s severne strani na poti do Everesta čaka kakih dvajset trupel. Letos je nekdo umrl celo na vrvi, s katere ga niso odstranili, tako da so tisti, ki so prišli do grebena, morali stopiti prav čez truplo. To so stvari, ki se jih nikoli v življenju ne moreš navaditi, ki ti ostanejo v spominu. Zavedaš se, da bi to truplo lahko bilo tvoje.
Pa bi bili pripravljeni žrtvovati življenje za cilj: stati na najvišjem vrhu sveta?
Nisem pripravljena žrtvovati niti desetine mezinca za katero koli goro na svetu. Ko sem v baznem kampu videvala ljudi z res težkimi ozeblinami, ki jih je bolj skrbelo, ali imajo dobro fotografijo z vrha, sem se vprašala, kaj delam med temi ljudmi.
Namesto gore ste torej premagali sebe, svoje omejitve.
Dokler je človek zdrav, ne obstajajo nobene omejitve. Omejitve so nekaj, kar zraste v naših glavah. Če si človek nekaj res srčno želi, bo to tudi dosegel. Ko grem na katero koli goro, ne menim, da je to nekaj, kar bom dosegla, presegla ali osvojila, vedno gledam na celotno pot. Tokrat cilj pač ni bil dosežen, izkušnje, ki sem jih pridobila, pa so neprecenljive. V obsedenosti z Everestom in vrhom, za katerega so ljudje pripravljeni narediti skoraj vse, se ne najdem.
Kdo je bolj trdovraten, vi ali gora? Boste še kdaj poskusili stopiti na Everest?
Ne gre za nikakršno trdovratnost ali dokazovanje, ampak za simbiozo z goro. Bogovi mi tokrat pač niso bili naklonjeni, vsekakor pa je to bila velika šola za prihodnost. Ne morem reči, ali se bom na Everest vrnila ali ne; vsekakor bo ostal na seznamu mojih želja.
Romana Špende