Janez Pikon: Visoka planota, ki so jo že davno v preteklosti domačini iz vasi Nemški Rovt poimenovali Strme je z manjšimi presledki raztresena z dokaj stanovi in hlevi, povezuje jugozahodno nad vasjo rovt Škantovec.
Zahodno pobočje Škantovca (840 m), nekdaj velikega travnika nad vasjo Nemški Rovt je v teh jesenskih dneh živopisno obarvano. Hoditi po gozdni stezici, ki vodi na omenjeni travnik je prijetno in zanimivo, poraščeno v preteklosti razgledno travnato pobočje z lepim razgledom po vasi in vsej dolini. Spominjam se časov, ko so travnik do pred dvajset let nazaj še redno kosili, tudi steza je bila takrat dobro vidna in uhojena, danes sem moral bolj paziti na izginjajoče sledi po gozdu, kjer odpadlo listje zakriva sledi opuščene steze. Razgledno travnato pobočje dosežem nad nedavno posekanim in očiščenim predelom Škantovca, ko se odpre zelo lepo že poraščeno pobočje s razpadajočim senikom na spodnjem robu nekdaj velikega rovta.
Razgled proti zahodu v smeri vasi Ravne in Bohinjsko dolino je še vedno veličasten. Izročilo domačinov iz naše preteklosti, kmetov in pastirjev je celotnemu bohinjskemu gorskemu in planinskemu svetu vtisnilo razsežnosti človeškega bitja in mu dalo podobo, ter vrednote tako imenovane kulturne pokrajine. Brez tega izročila bi bil naš gorski svet siromašnejši, kot je siromašen, zapuščen in kulturno razvrednoten povsod tam, kjer dandanes stavbna dediščina propada, kulturna podoba krajine pa izginja.
S tem nehanjem pa izginja iz naše zavesti v trajno pozabo ustvarjalno izročilo večidel anonimnih ljudskih umetnikov, zidarskih in tesarskih mojstrov, katerih delo je po svoji izvirnosti, prostorsko pogojeni različnosti, spontanosti in izpovednem bogastvu dalo naši gorski krajini pristne materialne dokaze prisotnosti. Samo zaradi teh dokazov smemo gorsko krajino šteti za svojo in se z njo postavljati, seveda, če nam to kaj pomeni ali, če smo tega sploh vredni.
Vir: Tone Cevc, Bohinj in njegove planine
Janez Pikon