Bojan Ambrožič: Počasi sem se že naveličal klasičnih tekem. Zato sem si zaželel nekaj novega. In ker v zadnjem času tečem tudi na daljše proge, sem se odločil, ...
... da se udeležim Škofjeloškega trekinga. Gre za posebno zvrst gorskega teka, kjer so določene samo kontrolne točke. Pot med kontrolnimi točkami pa si vsak tekmovalec izbira sam. Torej gre za neko vrsto orientacijskega teka, čeprav ne čisto prav, saj tekmovalci ne štartajo s zamikom, ampak s skupinskim štartom.
Na Škofjeloškem trekingu so bile pripravljene proge v dolžini ca. 10 km, 20 km in 40 km. Zelo me je mikalo da bi se udeležil najdaljše preizkušnje, a ker še nimam prav nobenih izkušenj z orientacijskem tekom, sem se raje prijavil na 20 km dolgo progo. Seveda gre tu le za okvirne dolžine prog, vsak tekmovalec seveda teče nekoliko po svoje in preteče drugačno razdaljo in premaga različno višinsko razliko.
Štart vseh tekov je bil v vasi Križna Gora nad Škofjo Loko. Na štartu se nas je v različnih kategorijah pojavilo kar 200 tekmovalcev. Prvi so se na progo podali “ultraši” na 40 km, uro za njimi pa smo bili na vrsti še mi na 20 km dolgi progi. Začetek je bil zelo hiter. Gregor Mlakar je močno potegnil, sam pa za njim, saj sem v začetnih kilometrih hotel obdržati stik z najboljšimi. Nama se je pridružil še tekmovalec v orientacijskem teku Nejc Zorman. Do prve kontrolne točke na hribu Hrastnik smo tekli tesno skupaj.
Potem pa sta ga meni močno zagodla neizkušenost in nepoznavanje. Na začetku pred štartom, smo vsi tekmovalci dobili nekakšne čudne majhne štartne številke. Meni se še sanjalo ni zakaj bi nam štartne številke karkoli koristile, glede na to da bomo tekli vsak posebej po gozdu. Štartno številko sem mislil že pustiti v avtu, a sem jo vseeno za vsak slučaj vzel s seboj, če bi organizatorji slučajno kaj težili. Vendar se je izkazalo da “štartna številka”, sploh ni štartna številka, ampak kartonček na katerega se odtisne žige kontrolnih točk. Na prvi kontrolni točki mi je nekje na dnu enega izmed žepov uspel najti kartonček in ga takoj za tem izgubiti v snegu. Večina drugih tekmovalcev se je dobro znašla in si kartonček namestila na vrvico.
Na srečo mi je kartonček pomagal najti Jure Čebašek. Gregor Mlakar pa mi je med tem že preveč ušel naprej. Tako sva naprej nadaljevala s Čebaškom. Drugo kontrolna točka se je nahajala nekje v dolini ob reki Sori. Naokoli po kolovozu bi bilo predaleč. Zato sva jo z Jurijem usekala direktno naravnost navzdol po bregu. Pri tem sva totalno zalutala in lezla po tako strmih bregovih, da me je bilo strah. Končno sva z nekaj (veliko) sreče nepoškodovana prispela v dolino. Med tem naju je prehitelo že vsaj 50 tekmovalcev. Sam sem bil še tako slep, da sem zgrešil kontrolno točko in sem potem moral teči še nazaj. Pristal sem nekje okrog 70 mesta. Groza, katastrofa. Motivacija mi je totalno padla.
Zato sem od od tretje kontrolne točke v vasi Sevlje, proti četrti na vrhu Blegoša, tekel izključno iz jeze. V teku navkreber sem se po pričakovanju zelo dobro izkazal in hitro nazaj pridobival izgubljena mesta. V dobrih dveh kilometrih vzpona do Blegoša sem nazaj pridobil okrog 50 mest. Tu sem dohitel skupino z Janezom Udovičem. Vendar so mi takoj ušli naprej, saj sem zgrešil tudi kontrolno točko na Blegošu. Skupino z Udovičem sem spet ujel v vasi Pozirno. Potem pa smo se skupaj odpravili navzgor proti Mohorju.
Obrali smo kar direktno varianto po strmih travah, čeprav bi bili naokoli po poti zagotovo hitrejši. Tako pa je drselo in še teči nismo mogli. Sam pa sem bil zaradi silovitega lova v preteklih kilometrih, tudi že načet. Na Mohorju sem se v trenutku regeneriral in lahko nadaljeval s tekom navzdol proti Špičastemu hribu. Ta del poti mi je bil poznan, saj je isti kot pri Kranjski zimski ligi. Z Boštjanom Kernom sva se vzpela na sam vrh Špičastega hriba. Šele na vrhu pa sva ugotovila, da je kontrolna točka pravzaprav pod hribom. Pa smo naredili spet dodatne nepotrebne višince. Skupina z Janezom Udovičem pa nama je spet ušla naprej.
V Čepuljah smo sestopili na asfaltno cesto in po njej tekli proti Planici. Tu smo tekli le 14 dni nazaj, pa vseeno ni šlo brez zgubljanja. Kontrolna točka je bila namreč skrita nekoliko stran od ceste in spet smo izgubili kakšnih pet minut da smo to spoznali. Zadnja kontrolna točka pa je bila pri cerkvici na vrhu Planice. To je bila pravzaprav edina kontrolna točka, kjer se mi ni zataknilo. Sledil je le še spust proti Križni Gori, ki sem ga do potankosti poznal. Vendar mi to ni veliko pomagalo, saj so me orientacijske zablode, že stale preveč časa.
Tako sem prispel cilj šele kot osmi. GPS mi je nameril 21.8 km razdalje in pa 1230 m vzpona in pa spusta. Najboljši so uspeli preteči le okoli 19 km. Skratka danes sta me dobre uvrstitve stala predvsem začetniška zaletavost in neizkušenost (kartonček bi skorajda pustil v avtu). Pravzaprav bi bil danes zagotovo bolje uvrščen, če bi tekel nekoliko bolj počasi in bi več gledal na karto. Tako pa sem divjal, kot sem navajen s tekem. Pravzaprav sem tekel ves čas, razen pri vzponu na Mohor. Pa tudi vzpon na Mohor bi zagotovo pretekel, če bi bil takrat na boljši poziciji. S formo sem načeloma kar zadovoljen, saj mi moči pri teku v klanec ne manjka, še več pa bom moral delati na hitrosti in na intervalnemu teku.
Sicer pa je bila tekma odlično organizirana, zanimivo speljana. Pogoji za tek pa so bili tudi dobri, saj snega ni bilo toliko da bi bistveno oviral. Na 20 km dolgi progi je zmagal Nejc Zorman, med ultraši na 40 km pa je zmagal Marjan Zupančič.