Nedeljski dnevnik – Janez Mihovec: V zimskih dnevih, ko na smučišču Krvavec kar vrvi od smučarjev, je le korak stran povsem drugače. Pod Krvavcem in Velikim Zvohom se v smeri od jugozahoda proti severozahoda vleče precej dolga dolina, ki jo na drugi strani zapira podolgovat greben Košutne in se konča z vrhom Korena in Kompotelo, tik preden doseže dva tisoč metrov višine.
Do planine Koren lahko pridemo po dveh poteh. Prva, bolj udobna je, da se iz Cerkelj pod Krvavcem po cesti zapeljemo do Ambroža in tu nadaljujemo po gozdni cesti naprej do samega smučišča, do Kriške planine na višini približno tisoč petsto metrov. Od tu po markirani poti krenemo proti severu. Prečimo vzhodna pobočja Krvavca, se povzpnemo mimo osamljene lovske koče in se dvignemo preko manjšega sedla. Pod nami se odpre slikovita in tik pod nami planina Koren.
Druga pot je nekoliko zahtevnejša. Pri spodnji postaji gondolske žičnice na Veliko planino zavijemo v dolino Korošico. Prečkamo most preko Kamniške Bistrice in nato ob potoku nadaljujemo pot. Po petih kilometrih postane cesta pri Markovi ravni že zelo poškodovana in tako je od višine kakšnih
tisoč metrov naprej potrebno nadaljevati peš, ves čas proti severu. S Kriške planine potrebujemo kakšno uro, s Korošice pa uro in pol hoda.
Prav na planini Koren, na višini 1675 metrov, se obe poti združita in lahko bi rekii, da bi le težko bilo lepše. Na sami planini je nekoč stalo več zgradb, ki so z leti propadle. Pred nekaj leti so spet postavili novo leseno planinsko kočo. Poleti je obdana z manjšimi jezerci, ki so nekdaj služila za napajanje živine. V zimskem času so jezerca skrita pod snežno odejo in zamrznjena.
Pogled na severu je tisto, kar velja. Dolina se zlagoma dviga in tvori zanimiv labirint, ko se pomikamo med manjšimi vzpetinami in velikrmi balvani. Prav na koncu, na višini 1900 metrov, dosežemo greben, ki ga v obliki polkioga tvorijo vrh Korena, Kompotela in Košutna. Z njega se odpre čudovit pregled na osrednje Kamniško Savinjske Alpe. Pogled, ki je vreden slehernega truda.
Janez Mihovec