proti Kranjski Gori gleda v podobi visoko štrleče, s stolpi naježene stene
Iz Vrat in od Triglava sem se kaže kot širok, kljubovalen skalni stolp, proti Kranjski Gori pa gleda v podobi visoko štrleče, s stolpi naježene stene. Čez njena ostenja in vršne roglje teko široki škrlatno rdeči pasovi, tako da je videti, kot bi plapolali kvišku ognjeni zublji. S severa, od tod je naša gora res najlepša, se nam ob jasnih dneh prikazuje nad silnim stebrovjem martuljških gora kot v zraku plavajoč, v barvah žareč, od snega bleščeč, na stebrih in stolpih počivajoč grad bogov. Vse to so seveda povzete Kugyjeve besede, ki jim sodobna gorniška duša, ki še zna začutiti prvinsko lepoto neokrnjenega skalnega sveta, nima kaj dodati, jim pa lahko z vsem srcem pritrjuje. Ta višavja so nam v zdajšnjem času sicer mile zime (a le po dolinah in sredogorju!) težko dosegljiva, saj so polna komaj predvidljivih pasti in terjajo vrhunsko znanje in pripravljenost, zato pa tistim, ki zmorejo stopiti v ta svetišča (morda v spremstvu gorskega vodnika), ponujajo bogato prgišče vsega najlepšega iz zakladov julijskega gorskega sveta.
Škrlatica (2738 m)
Škrlatica z Male Mojstrovke. Foto: Mitja Košir, 26. decembra 2006
Tisti, ki so v davnih časih lazili okrog nje za ovcami in gamsi, pa naj so prihajali iz Trente ali iz Mojstrane, so našo goro poznali le kot Suhi plaz in tudi Kugy je, ko je s svojima trentarskima vodnikoma Andrejem Komacem in Matijem Kravanjo kot prvi »turist« stopil na vrh druge najvišje gore v Vzhodnih Julijcih (in tretje v vseh Julijskih Alpah, za Triglavom in kraljem Zahodnih Julijcev, Montažem), pisal le o Suhem plazu. Zato je verjetna domneva, da vilinsko ime Škrlatica izvira iz kranjskogorske (borovške) strani. Kdor jo še danes opazuje z vršiške ceste, kako škrlatno žari v večernem soncu, bo tej domnevi prav gotovo pritrdil.
Škrlatica je zahtevna, težko dostopna gora, saj prav na njen vrh pripelje ena sama označena in zavarovana pot iz Zadnjega Dolka po spočetka strmi, sem ter tja prepadni, vendar dobro zavarovani steni in potem po izpostavljenem južnem grebenu na vrh, k velikemu kovinskemu križu, spoštljivem spominu na vse, ki so umrli v gorah. V Zadnji Dolek najenostavneje, čeprav gre za veliko višinsko razliko, pridemo od Aljaževega doma v Vratih (1015 m) in mimo Bivaka IV na Rušju (1980 m), ki je edino in še to skromno bivališče na naši poti. Od tod do vstopa naše poti v južno steno Škrlatice moramo prečiti travnate strmali pod Dolkovo špico in se skozi Prednji Dolek strmo povzpeti pod priostrenim Kucljem (2372 m) v Zadnji Dolek. A tudi od tod je do našega vrha še daleč in visoko.
Še napornejši je severni pristop, iz Krnice (1112 m) in prek strme in zahtevne Kriške stene, ki je sicer odlično označena, varovala pa so nameščena le tam, kjer je to najbolj potrebno. To ni pot za vrtoglave. Na robu Kriške stene (2290 m) stopimo na označeno pot, ki sem pripelje od Pogačnikovega doma na Kriških podih (2052 m) mimo Kriškega roba (2356 m) in preko Dovških vratc (2370 m) in nas popelje na vzhod pod Dovškim Gamsovcem na Rdečo škrbino (2500 m) med Rogljico in Dolkovo špico, od koder se po grušču spustimo v Zadnji Dolek. Tudi ta pot je dolga in naporna, torej ni za vsakogar, čeprav je veliko lažja kot tista čez Kriško steno.
Na vrh naše gore torej lahko splezamo le po njenem južnem boku, vsa ostala ostenja in grebeni so namenjeni vrhunskim alpinističnim mojstrom. Zato pa je vrh namenjen vsem nam in to vrh, ki ima v lepoti in prostranosti razgledov celo veliko prednost pred tistimi s Triglava. Z vrha Škrlatice namreč vidimo vso triglavsko mogočnost kot na dlani.
Kaj vse vas čaka na teh poteh, lahko najprej ugotovite na zemljevidu Julijske Alpe – Triglav 1: 25.000, več o vsem tem pa preberite v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe – severni pristopi (Sidarta, 1998).