Majda Gašperin: Včasih ne veš kam bi šel. Ne ljubi se ti prav dolgo hoditi. Pa bi vendar rad izkoristil lep dan.
Ravno to se mi dogaja danes. Pa greva. Na Slemenovo špico bova šli. Lep dan bo, kar čutim, samo odločiti se je treba. Malo čez pet je ura, ko se peljeva proti Kranjski Gori. Sva že na ovinkih, tistih iz granitnih kock. Uf, to pa je pestra vožnja. Še dobro, da imam gume, ki se dobro oprijemljejo cestišča. Drugače bi me še prekucnilo. Kakšne vdolbine so na cesti. Saj ni čudno, ko je toliko prometa, čez ta naš prelaz Vršič.
Pozdravljena Ajdovska deklica, nazaj se ustavim pri tebi. Zgodaj je še in te ne maram buditi. Kar spi, sigurno boš imela danes veliko občudovalcev, pomaham deklici v skali. In že sva na Vršiču sva. Čez cesto je skupina ljudi. Verjetno so kar tam spali.
Pa sva na najini potki. Kako lepo jutro. Stojim in občudujem Prisank. Mogočna gora. Dolge sence se rišejo po meliščih. Sonce jih še ni obsijalo. V mislih sem na Kopiščarjevi poti, ki sem jo prehodila lani. Takih poti ne pozabiš.
Počasi se vzpenjava. Psički Iri je itak vseeno, koliko časa hodiva. Potrpežljivo me čaka, ko imam ves čas v roki fotoaparat. Na sedlu sva. Odločim se, da bova šli pod stenami. Vmes še pogledam, kako je s pristopom na Malo Mojstrovko po Hanzovi poti. Snega je še kar nekaj. Tudi pri vstopu v steno. Pa ne more biti težav. Tudi pri prečenju snežišč nisva imeli nobenega problema. Saj zdrs verjetno ne bi bil usoden, prijeten pa sigurno ne. Je že bolje paziti kam stopaš. Še zadnji spust po snegu. Lahko bi šla zraven po melišču, pa mi je sneg ljubši. Sva že pri potki, ki vodi iz Tamarja. Še malo pa ga bom zagledala. Se že vidi skozi drevje.
O, Jalovec, kako si lep. Ne pravijo zastonj biser med gorami. Mogoče mi še kdaj dovoli, da se povzpnem nanj. Greva mimo jezerc. Danes so bolj mlakuže, tudi ovčke so zraven. Ira bi se kar igrala z njimi. Pa jo samo začudeno gledajo. Krasna dekoracija lepemu ozadju. Še na vrh pohitiva, koprive še niso zrasle, pa tudi pognojeno ni preveč. Iščem vpisno knjigo, pa je ne najdem. Mogoče pa je ni več. Še pogled na Ciprnik in skakalnice pod Poncami. Lepo je.
Malo pod vrhom je podlegel osamel viharnik. Kakor ukrivljena klopca leži tam v travi in me vabi. To bo pravi kraj za uživanje. Razgledi, kamor mi seže oko skale, kakor mogočen zid same skale. To pa je razkošje, v tako krasni družbi. Kako majhen je človek napram tem veličastnim gmotam, ki te kakor magnet vabijo v svoja razbrazdana nedrja. Malo je tako lepih krajev, kot je ta. Kar čutiš tisto zadovoljstvo, usta ti kar sama lezejo v nasmeh. Tako malo truda je bilo potrebno za tako nagrado.
Zakaj vse,
kar je lepo,
kar si želiš,
da bi večno trajalo
- pomine?
… pravi Janez Medvešek |
Kar ne morem se posloviti, tako mi je lepo. Običajno pridemo sem pozimi. Zasnežene gore imajo poseben čar. Vendar imaš poleti občutek, da so bolj dostopne, manj nevarne. Pa čeprav te lahko vedno presenetijo. S pogledom se poslovim od njih, jim pomaham v slovo. Nato pa greva po lovski potki nazaj. Kar precej ljudi sva srečali, ki so se šele vzpenjali. Tudi avtomobilom je bilo veliko parkiranih. Še pri Ajdovski deklici se ustaviva. Pa je bilo njeno lice žalostno, meglice so ji zakrile obraz. »Prav ti je,«, se jezim sama nase. Zjutraj se je lepo videla, pa čeprav je še spala. »Saj me bo počakala,« se tolažim. Še Rusko kapelico sva si ogledali. Koliko avtobusov sva srečale. Kar osem sem jih naštela. Pa osebnih avtomobilov, motoristov in kolesarjev. Saj ni čudno, da je cesta tako »zmahana« in jo ves čas popravljajo. Še nekaj nama manjka, da bo izlet popoln. Kozorog pri jezeru Jasna. Tudi tam se ustaviva.
Pa še kako ima Janez prav. Vzemite si čas zase, vse prehitro mine, pa srečno …
Majda Gašperin