Večer, 01.07.04, Narava, gore in ljudje - Silvij Morojna: "Hitro je varno!" - Manj časa si v hribih, izpostavljen objektivnim nevarnostim, in bolj kot si hiter, manjša je možnost, da te ujame slabo vreme
V enem dnevu čez Steno - tja in nazaj
Slovenska smer na Triglav
"Hitro je varno!" - Manj časa si v hribih, izpostavljen objektivnim nevarnostim, in bolj kot si hiter, manjša je možnost, da te ujame slabo vreme.
"Hitrost mi je sama po sebi všeč! Občutek, da zmorem opraviti vzpon in sestop hitro, mi daje gotovost, da sem lahko hitro in varno spet v dolini, če je to potrebno. Poleg tega v hitrosti, ki jo obvladujem, in v velikopoteznosti ture zares uživam. V resnici tudi nimam več časa kot za enodneven vzpon. Saj veš, služba pa žena in otroci - drugo jutro, ko se zbudijo, jih na domači mizi že čaka pripravljen zajtrk in vroča čokolada. Mene pa tudi - po celodnevnem plezanju, sestopanju, hoji in smučanju se prileže domača postelja in pijača v topli kuhinji."
Kolikor ljudi, toliko razlogov, bi lahko rekli. V zadnjem desetletju vedno več planincev in alpinistov opravi tudi daljše vzpone in ture v gorah v enem dnevu. Dobre cestne povezave, kratki dostopi zaradi gozdnih cest, boljša oprema in povsem drugačna miselnost so razlogi, da na gorskih poteh srečujemo gornike, ki so se od doma podali zgodaj zjutraj in bodo pozno zvečer spet doma. Kje so že stari časi, ko smo še pred vzponi spali pod steno ob ognju ali zvečer posedeli v planinski koči?
V mraku pod Steno
Tema je še zunaj, ko se s prijateljem hitro preobujeva in pripraviva opremo. Nahrbtnika, zvesta spremljevalca, naju zajezdita in takoj se vsi štirje odpravimo navzgor. Nekaj rezervne obleke, vetrovka, malica, liter in pol čaja, dereze, cepin, čelada in osnovna plezalna oprema je ob paketu prve pomoči, zemljevidu, kompasu, prenosnem telefonu ter fotoaparatu vse, kar gre danes z menoj. Konec poletja bi tukaj naokrog lahko skakljal malo manj "natovorjen", vendar ima tak zgodnji vzpon tudi svoj čar. Vso pot se s prijateljem pogovarjava, da nama čas na cesti proti Aljaževemu domu hitro mine. Gozd se pri spomeniku padlim planincem - partizanom (v obliki velike vponke in klina) naposled le odpre. Luna še riše dolge sence preko severne triglavske stene - ali na kratko Stene, ki se je povsem odkrila. Tako so jo že desetletja pred nami gledali Trentarji, prvi osvajalci. Z veliko začetnico so o njej pisali in govorili plezalci prvenstvenih smeri, Tominšek, Čop, Jesihova, Jug in številni drugi ter še danes vsak, ki začuti resnost in neizprosnost v njenem vznožju pred vzponom. Namesto da bi zavila levo po planinski poti čez Prag ali desno proti Luknji kot običajni pristopniki na slovenskega očaka, grizeva v kolena naravnost pod levi del severne triglavske stene. Izogibava se zaplatam trdega snega, zbitega od plazov, ki prihrumijo preko kilometer visokega zidu, in poiščeva vstop do najinega današnjega cilja.
Pot na vrh vodi mimo Kredarice
Skozi misli mi potujejo slike starih mož, divjih lovcev, ki so preko skalnih pragov, ki jih plezava, v lovski strasti in za priboljšek na domači mizi zalezovali gamse čez težke prehode. S sodobno opremo je to danes tura, ki se je lahko povsem varno loti izkušen alpinist ali manj vešč gornik s pomočjo vodnika tudi pozimi. Pred stoletjem pa so bosi ali v nogavicah plezali po skalah, preko katerih se prebijava danes v srednji del Slovenske smeri. Z vrvjo se varujeva samo na prehodu preko Belih plati, sicer pa je smer lahka in omogoča hiter ter varen vzpon. Zgornji del Slovenske grape in Prevčev izstop sta, tako kot ta, najlažja smer v severni triglavski steni, relativno položna. Na izstopu naju že ujame sonce, ki je posijalo tudi na vrh Triglava, midva pa se zavihtiva čez rob stene in si privoščiva zasluženo malico. Greje naju sonce, s hrano pa kmalu privabiva dve mladi kavki. Vedno bližje poskakujeta za hrano, nazadnje pa zamahujeta s krili prav do dlani, na kateri se skrivajo dobrote. Slabe izkušnje z gorniki verjetno res še nimata, pa tudi midva z užitkom opazujeva njun pogum. Preko izginjajočega Triglavskega ledenika, ki je v letošnji zimi spet pošteno narasel, in zadnje vzpetine, Kalvarije, se potrudiva še do Kredarice. Prijazno naju postrežejo s čajem, saj se sedaj nad običajno poletno gnečo se res ne moremo pritoževati. Preden se podava proti strmemu vršnemu grebenu, začetno strmino z derezami in cepinom hitro pustiva za seboj. Veliko kovinskih klinov olajša vzpenjanje, pa tudi jeklena pletenica na grebenu je kljub rokavicam povsem uporabna. Šele tukaj je močan veter, ki je bil napovedan v višinah, prav pokazal svoje zobe. Predvsem na položnejšem delu grebena, na prehodu z Malega na Veliki Triglav, kjer moraš celo za nekaj višinskih metrov sestopiti. Pred zadnjo strmino tudi veter popusti, razgled pa se povsem razširi šele čisto na vrhu. Morje sivobelih velikanov leži pod nogami, v daljavi pa lahko ugibava imena gora, ki jih poznamo s prejšnjih potepanj.
Previdnost je mati modrosti
Še bolj previdna kot pri vzponu sva na poti navzdol. Vsak korak preverim, saj je že navaden zdrs lahko usoden za padec v globino. Na posebno izpostavljenih mestih ne hitim tako kot ponavadi in pot nazaj do Kredarice znova hitro mine. Ustaviva se le toliko, da pobereva vrv in kline, saj naju sedaj čas že malo preganja. Pot po snegu proti Pragu hitro mine, zato pa se toliko bolj vleče nazaj navzdol pod severno steno Triglava. Ponekod je sneg še zbit in trd, zato znova priskočijo na pomoč dereze. Noge so že malo utrujene od celodnevnih naporov, za nama pa ostajajo strma pobočja. Čaka naju še sicer mučen sestop po poti do Aljaževega doma, kjer si morava znova pomagati s čelno svetilko. Vendar so vsi napori hitro pozabljeni - že ko znova sedeva na rob avtomobilskega prtljažnika, da se sezujeva. Za nama je dolg dan, ki ga ne bova nikoli pozabila.
Prvi po Slovenski smeri
Leta 1890 naj bi čez vzhodni del severne triglavske stene prvi plezal Ivan Berginc, po domače Štrukelj, iz Trente. Ali je res prišel čez, je še vedno predmet razprav, saj ni nobenih dokazov razen govoric. Publicisti, ki se ukvarjajo s tem vzponom, sicer za spremembo niso razdeljeni v dva tabora. Eni napišejo, da je bil prvi, ki je sploh plezal v severni steni Triglava, drugi pa skušajo ta več kot 110 let star prvenstveni vzpon rekonstruirati in posredno dokazati, da je bil res izveden. Konec prejšnjega stoletja naj bi bilo v vzhodnem delu severne triglavske stene res veliko gamsov. Divjih in zapriseženih lovcev pa tudi ni manjkalo. Svet do roba stene ni neprehoden, zato je možno, da je kakšen zagnan lovec svoj "revir" zaokrožil do Triglavskega ledenika. Nemara je to prvi naredil prav Ivan Berginc, trentarski lovec. (vir: Alpinistični razgledi).
Silvij Morojna