Šport mladih - Jože Grajfoner: Primerjava bo zanimiva tudi za šolo, za planinske športne dni.
Na katero planinsko pot zvabiti 10-letno Tejo in 6-letno Špelo, doma iz okolice Ljubljane? Pohorje smo zadnja leta zanemarjali in zato Ogreli smo se za dvodnevni pohod prek pohorskih gozdov in frat, kot je značilne pohorske trave imenoval pesnik Janko Glazer. Ker so konec tedna grozile nevihte, smo možnost tretjega dne opustili. Areh, Šumik, Koča na Klopnem vrhu je bila pot prvega dne, drugi dan pa smo se mimo Fišerjevega tahta usmerili k bojišču Pohorskega bataljona na Osankarici, sedli in občudovali smo Črno jezero, nato pa smo se znova spustili k Šumiku. Predvsem pa smo se prepustili dobri volji športne pedagoginje Metke Podobnik Kralj, ki je prisluškovala, koliko hoje zmore šestletnica na svoji prvi planinski turi. Primerjava bo zanimiva tudi za šolo, za planinske športne dni.
Do Maribora z vlakom, do Bellevuja z vzpenjačo
Teja in Špela se nista še nikoli peljali z vlakom, želeli sta preizkusiti rohnečo pošast, ki jo vsak dan videvata v bližini svojega doma. Pravzaprav je bilo potovanje z vlakom najbolj vabljiva točka izleta. Petošolka Teja je bila vznemirjena in skoraj vso noč ni zaspala, tako da je lepoto jutranje vožnje s hitrim vlakom prespala, mlajša Špela pa je poznavalsko pregledala vagon. Bila je navdušena. In tudi vožnja z gondolo na Pohorje (dva dneva, preden se je zrušila) je bila vznemirljiva. Ker smo menili, da bo za 6-letno Špelo šest ur hoje na dan dovolj, smo organizirali prevoz še do Areha (Ruške koče). Približno ob 10. uri se je začela njuna hoja.
2e pri hotelu Bellevue sta imeli pohodnici veliko vprašanj. Lični majhni gostinski objekti so popestrili počitniško ozračje, Tejo pa smo povabili k jezikovni razpravi ob tabli dnevne kulinarične ponudbe: filane paprike, gibanca, štrudelj ...
Na Arehu - pregled opreme
Pred začetkom hoje je naša športna pedagoginja želela videti, kaj imata dekleti v nahrbtniku in ali so se starši ravnali po pisnem navodilu, ki ga njeni učenci vselej dobijo za planinske pohode v okviru športnih dni na Osnovni šoli Toneta Čufarja v Ljubljani. Vsega je bilo preveč in ker je bila možnost, je vse odvečno pristalo v avtomobilskem prtljažniku. Tudi nahrbtnika obeh deklic sta bila neprimerna. Tejin šolski nahrbtnik je bil prevelik, opletal ji je na ramenih. Špela ni bila na boljšem. Ker smo vedeli, da bodo z njunima nahrbtnikoma težave, smo imeli s seboj dva manjša, predvsem pa bolj zračna in prilegajoča se. Na srečo, kajti dolgotrajna hoja s slabim nahrbtnikom je lahko vzrok za slabo voljo.
Šumik - propadajoči biser
Tri ure hoje do Šumika so minile v veselem razpoloženju. Dan je postajal vse bolj vroč, v dolini je termometer na soncu kazal 33 stopinj Celzija, a pot z oznakami TV1 je tekla v senci visokih in košatih smrek. Čutili smo prijetnih 20 stopinj, termični vetrovi pa so se podili naokoli. Nekoč je transverzalna pot pripeljala pohodnike nad Kočo na Šumikom, pred veliko leseno tablo z besedilom pesmi Ciproš pohorskega pesnika Janka Glazerja (1893 -1975). Od tega okrasa smo našli samo še polomljene ostanke.
Tokrat smo se znašli ob potoku Lobnica, nižje od koče, od koder je speljana pot do slapu Šumik. K počitku so nas vabile klopi in mizice, velika informacijska tabla o slapu in pohorskem pragozdu pa nas je postavila pred odločitev, ali naj si ju ogledamo ali pustimo za drugič. Starejši gospod, ki se je jezil, ker Koča na Šumiku gnije že sedem let, nas je posvaril: »Pot je nevarna in spolzka, pobočje je strmo, temačno in hladno, če niste dovolj oblečeni, vas bo zazeblo. Otrokoma odsvetujem ogled,« nam je dejal, mi pa smo ga upoštevali.
Kaj pomenijo oznake za Klopni vrh?
Poslovili smo se od zapuščenega Šumika, ki bi moral biti srce tega dela Pohorja. Kole-bali smo, kateri od smerokazov, ki so pot na Klopni vrh kazali v nasprotnih smereh, bi bil primernejši. Pred seboj smo vrteli zemljevid Pohorja, na koncu pa smo vrgli kovanec in se odločili za desno oznako, ki je kazala na sever. Predali smo se izbiri. Ni nam bilo žal, tudi zato ker po severnem pobočju Pohorja doslej še nismo hodili. Mladi pohodnici sta uživali ob mnogih potokih, ki so sekali pot. Tu in tam sta si namočili dlani in obraz, popili požirek. Ob žuborenju vode je pot veliko bolj zanimiva. Tudi visoka bukova drevesa so vzbujala občudovanje. Cesta se je neznansko dolgo spuščala, bali smo se že, da nismo na pravi poti ... Na koncu smo se le pognali v klanec in pozno popoldan, po šestih urah zložne hoje, zagledali streho Koče na Klopnem vrhu.
Za zgodovino Pohorja
Koča na Klopnem vrhu je ena najbolj prijaznih na Pohorju. Iz nekdanje pristave, v kateri je živela služinčad veleposestnika Fischerja, je nastala majhna planinska koča, nekdanja stavba za konje in vprego je ohranila svojo namenskost, od nekdanje trinadstropne Fischerjeve rezidence pa so ostali le še temelji. Na prvi plošči Fischerjeve vile je zdaj prijetna terasa s klopmi, ki dajejo obiskovalcem slutiti, kakšen pogled na Dravsko dolino je užival nekdanji napredni posestnik, ki se je lahko že leta 1935 pohvalil z majhno elektrarno. Njegovo domovanje so partizani leta 1941 požgali. Najbrž so se bali, da bi hiša lahko služila nemški vojski kot postojanka za delovanje proti partizanom, morda komu ni bil všeč njegov priimek, bogastvo ...
In kako je danes v planinski koči? Prijazna oskrbnika sta Tejo in Špelo očarala, skupna ležišča so lepo urejena, hrana pa domača. Zvečer sta se dekleti šalili, da bi bili za zajtrk veseli mleka in koruznih žgancev. Zjutraj je bila rumeno-bela kombinacija že pred njima. Mi pa smo zvedeli, da so znameniti Trije žeblji stičišče posesti falskega in slovenjebistriškega grofa ter Fischerjeve posesti. Na tem mestu so bili nekoč trije kamni - zato pri treh žebljih. Sklenili smo, da se bomo na Klopni vrh še kdaj vrnili.
K bojišču Pohorskega bataljona
Od Kopnega vrha proti Osankarici se Pohorje odene v praznično podobo, ki planincev ne pusti ravnodušnih. Ozka potka med zelenimi fratami je nekaj posebnega, močvirski potoki se lenobno prelivajo, temnorjava kamnina ji daje posebno barvo. Temačen gozd postaja z višino svetlejši in velika mravljišča, ki iz visokih trav štrlijo kot glava sv. Frančiška, so navduševala dekleti. Kdor tu ne vidi lepote, je ne bo videl nikjer drugje, bi rekel alpinist Stane Belak. Tam nekje smo ujeli domače fante, zajezili so si potok in ustvarili globok tolmun, najbolj pogumni se bodo okopali v vodi, ki sredi poletja nima kaj več kot 10 stopinj. Bližnji Falski tajht je že kar spodobno jezerce, pravi biser narave.
Bližje Osankarici smo bili, bolj temne so postajale sence. Pot je bila še zmeraj prijazna, mi pa smo vse bolj tiho, opazovali smo, kdaj se nam bo prikazalo poslednje bojišče Pohorskega bataljona. Nenadoma smo bili tam, tihi in zamišljeni. Starejši Teji ni bilo nič jasno: »Zakaj so imena na kamnitih stebričkih, posejanih po gozdu, zakaj je več imen na enem samem kamnu, zakaj so poleg tudi ženska imena,« je spraševala. Skušali smo ji razložiti, da je nekdo skušal Slovenijo nasilno preobleči v svoje cunje, a se Pohorci niso pustili.
»Zakaj so vsi umrli na tem mestu, kdo so bili zmagovalci?« Skušali smo ji razložiti, da so bili na delu domači izdajalci, da je bilo nasprotnikov preveč in da se je na koncu Evropa rešila nacizma s pomočjo Velike Britanije, Amerike in Rusije.
»Zakaj pa je na drevesu državna zastava,« sta vprašali. O tem nacionalnem simbolu smo se pogovarjali še dolgo.
Črno jezero
Magija srhljive lepote temačnega Šarhovega bojišča in njegovih padlih tovarišev je ob čudovitem jezercu izginila. Dvignjena močvirska pot je pričarala občutek gledaliških desk. Začutili smo, da smo pohodniki le bežni obiskovalci nekega trenutka. »Tu smo šest mesecev na leto v objemu zime,« nam je dejal oskrbnik na Klopnem vrhu. S Črnega jezera se je začel dolg spust k Šumiku. Razcvetela stopala smo zopet spravili v red s čofotanjem v divjem in mrzlem potoku Lobnice. Res, Pohorje je čudovito in mogočno.
Jože Grajfoner