Večer, 11.01.06: v spomin Pohorskega bataljona in Dražgoške bitke, po poteh Antona Trstenjaka
Planinci po poteh Pohorskega bataljona, na spominski pohod Dražgoške bitke in po poteh Antona Trstenjaka
Slovenski planinci
po ozkih gazeh zdrizastega snega
Kljub visoki snežni odeji se je več tisoč ljudi na slovesnost v Dražgoše odpravilo peš - 20 pohodnikov je zaradi izčrpanosti odnehalo, vodniki in reševalci so jih spremili v dolino
V soboto, 7., in v nedeljo, 8. januarja, so se skoraj vsa slovenska planinska društva udeležila zimskih pohodov. Planinci so bili na 28. pohodu po poteh Pohorskega bataljona, na 27. spominskem pohodu v Dražgoše in na 2. pohodu po Trstenjakovi poti. Megla, visok sneg, vlaga in mraz niso bili prijetni sopotniki in vendar je skoraj 20.000 slovenskih planincev korakalo po ozkih gazeh štajerskega, prekmurskega in gorenjskega, zdrizastega snega.
Po Trstenjakovi poti je vodila Verica Fratek, predsednica PD Gornja Radgona. Povedala je, da so se pohoda udeležili predstavniki številnih planinskih društev iz Maribora, Ljutomera, Murske Sobote in iz avstrijske Radgone. "Prišlo je tudi veliko domačinov, na pohodu nas je bilo okoli 300. Večina smo šli iz Gornje Radgone, nekateri tudi iz Negove, od koder je bilo za uro manj hoda. Hodili smo po spluženih pešpoteh čez Radgonske gorice in okoli 12. ure smo imeli skupno proslavo pri Trstenjakovi domačiji v Rodmošcih. Govornica Cilka Dimec Žerdin, ki že leta zbira spomine Antona Trstenjaka, je zbirko spominov Oj, hišica očetova tudi predstavila. Bilo je zelo mrzlo, nazaj smo šli po isti poti in skupaj smo pešačili pet ur." Pohoda so se udeležili učenci, pohodniki, planinci. Prišel je tudi Lojze Veberič, Trstenjakov prijatelj in prinesel kolač prleškega domačega kruha, prav tistega, ki ga je imel Anton Trstenjak najraje.
Letošnji pohod v Dražgoše je bil med najzahtevnejšimi
Kljub visoki snežni odeji se je več tisoč ljudi na slovesnost v Dražgoše odpravilo peš. 371 jih je prehodilo kar 38 kilometrov dolgo pot spominskega pohoda Po poti Cankarjevega bataljona s Pasje ravni v Dražgoše. Dva med njimi sta to pot prehodila že 27-krat, kolikor časa Planinsko društvo Škofja Loka ta pohod tudi organizira. 171 pohodnikov je v Dražgoše prišlo po prav tako celonočnem že sedmem tradicionalnem rekreativnem pohodu iz Železnikov prek Ratitovca.
Predsednik PD Škofja Loka, Jože Stanonik, ki je vodil pohodnike s Pasje ravni, je povedal: "Letos je bilo veliko bolj zahtevno, zaradi veliko snega na poti je bilo zelo naporno za pohodnike in tudi za nas organizatorje, ki smo delali gaz na trasi v tednu pred pohodom. S Pasje ravni nas je odšlo 391, vendar je moralo 20 pohodnikov zaradi izčrpanosti odnehati. Vodniki in reševalci so jih spremili v dolino. Stopinje so bile v ozki gazi nesigurne. Po več kot 10-urnem pohodu smo bili bolj izčrpani kot na pohodih v preteklih letih. Bil sem na 25 pohodih, vendar je bil letošnji eden najzahtevnejših." Enako sta dejala Vinko Hafner iz Škofje Loke in Lojze Kovič iz Kranja, ki sta bila na vseh 27 pohodih. Jože Stanonik je tudi povedal, da je bilo letos na pohodu 140 pohodnikov, ki so se prvič udeležili te dolge poti, da je prišlo veliko mladih, kar pomeni, da je to spominski in planinski pohod. S Štajerskega je prišlo tudi 30 udeležencev, ki so v soboto bili najprej na pohodu od Rogle do Osankarice, potem pa so šli še na nočni pohod s Pasje ravni.
Iz Planinskega društva Železniki je Lojze Lotrič vodil 180 pohodnikov iz Železnikov preko Rakitovca in Jelovice v Dražgoše. Tudi na tej trasi so šli po 180 cm visokem snegu in 6 planincev je moralo zaradi utrujenosti na polovici prekiniti pohod. "Pohod je bil z nekoliko vetra, hodili smo deset ur in pol, pred tem smo organizatorji trikrat prehodili pot, sneg pa je bil naporen, pod nogami smo mleli in kopali stopinje, hodili smo počasneje in več kot običajno," je povedal Lojze Lotrič.
Z Rogle na Osankarico
Avtobusi so na parkirnem prostoru na Rogli kar sipali ljudi v zasneženo pokrajino vrh Pohorja. Kolona, več kot tisoč pohodnikov je krenilo proti Pesku. Še zadnje okrepčilo in začel se pohod proti Trem žebljem in Osankarici. Starejši in mladina, posamično, v dvoje ali v skupinah, kot nanese poznanstvo ali slučaj, so zakorakali po poti. Sprva po snega očiščeni široki cesti, kjer je dovolj prostora za paralelni korak in pogovor. In pogovor je živ, kot žlobudrajoč potok se vijejo kolone, vse dokler se pot ne zoži v ozko gaz v globokem snegu. Pogovor sčasoma zamre, samo najbolj vztrajni skušajo kako misel sporočiti tistemu pred ali za njim. Okoli pa zasnežene smreke, tiha zimska pokrajina, tečejo koraki, tečejo ure, kolone se trgajo, lakota nepremagljivo žene skupinice v stranske gazi pod smreke, nahrbtniki se praznijo, alkoholni hlapi se širijo v smaragdni zrak pohorske zime. Gaz se vije navkreber pa spet navzdol čez zasnežene potoke, katerih vodo samo občasno zagledaš pod debelo snežno odejo. Kolona se ustavlja, treba je čez potok in še čez enega in še in še. Pogovor počasi zamre, vsakdo se poglobi vase, v svoja razmišljanja, spomine na že tolikokrat prehojeno isto pot, na na vse spremembe in težave, ki nas pestijo. Utrujenost, koncentracija na ravnotežje v globoki gazi naplavijo neverjetne misli, presenetljive primerjave življenja nekoč in danes. Prenosni telefoni zvonijo, kolona komunicira s svetom, izgleda, kot da smo neprestano v povezavi z vsemi. Ni me presenetilo, ko mi je ob gazi v globokem snegu nepoznana pohodnica v usta potisnila kos čokolade, roke so namreč držale smučarske palice. Tudi ni nič nenavadnega, če so mimoidoči pohodnika, ki je izgubil ravnotežje, ponovno postavili pokonci.
Kolona se sestoji iz množice zelo različnih ljudi, ki pa so v tem snegu in mrazu prostovoljno, iz svojega osebnega prepričanja, da je tako prav, da je to tisto, kar jih osrečuje, da so še sposobni za tak podvig. Zgodovina se izgublja v sivini časa, kar ostaja, sta narava in pohorska zima. Končno Trije žeblji, poslednje bojišče pohorskih junakov. Kolona se cepi, ustavlja. Skupine se zbirajo, pomenkujejo, komentirajo. Skupina sivih glav srka dišečo pijačo in ugotavlja, da manjka proslava. To pogreša tudi Edi Meglič, predsednik PD Zreče, vodja in organizator 28. pohoda do Treh žebljev: "Seveda tudi jaz, kot toliko drugih planincev, pogrešam danes pri spomeniku proslavo, bolj tapravo je, če sta pohod in proslava na isti dan. Vesel pa sem, da se je tudi letos pohoda udeležilo okoli 1100 pohodnikov in da niti visok sneg ni bil ovira."
Jože iz Mozirja je dodal: "Predsednik naše vlade, očaran od bleščic in pozlate pomožnega škofa, še ni prišel do spoznanja, kakšno vlogo so mu dodelili ljudje. Kot da bi se politiki danes bali ljudskih množic. Vsekakor grenak priokus, ki ga ne odpravi niti pogled na veselo skupinico šolarjev, ki mlati sendviče in se živahno pogovarja. Oni za to ne marajo, samo čakajo, kaj jim bo lepega prinesel jutrišnji dan."
Popoldne so se planinci zbrali v športni dvorani v Zrečah, kjer so podelili priznanja tistim, ki so bili na pohodu pohorskega bataljona že 25-krat; to so Magda in Anton Janžekovič, Franjo in Milena Kunej ter Evgen Drvarič.
Urška Šprogar
