Gorenjski glas, 19.08.05, Razgledi - Miha Naglič: Kar je Jug počel zasebno in nacionalno, počne Humar javno (= medijsko) in globalno
Razgledi
priloga Gorenjskega glasa
Če je res, da ni nora gora, ampak tisti, ki gre gor, potem je Humar res nor. "Noro" je bilo tudi njegovo reševanje, ki pa se je nas koncu izkazalo za visoko pesem medčloveškega sodelovanja. Bilo je "na višini" v vseh pogledih.
Slovensko gorsko vnebozetje
Miha Naglič
V tednih pred velikim šmarnom 2005, praznikom Marijinega vnebovzetja, je bila pozornost Mariji ljubega slovenskega ljudstva še bolj kot sicer usmerjena v nebo. Pa ne le zaradi vremena in Matere božje, na katero se v svojih težavah radi obračamo. Pozornost je vzbujal predvsem naš kamniški rojak Tomaž Humar, ki se je nebeškim višavam skušal približati s solo vzponom po najvišji steni na svetu, 4500 m visoki Rupalski steni Gole gore (8125 m). Pri tem se je nepovratno zaplezal in brez človeške bi se lahko rešil le z božjo pomočjo.
Stekla je akcija, ki je menda brez primere v svetovni zgodovini reševanja v gorah. Angažirala se je cela vrsta ljudi, ki vsi visoko kotirajo, od Tomaževih kolegov alpinistov prek vrha slovenske in pakistanske politike do dveh pogumnih pakistanskih pilotov, ki sta si upala s helikopterjem poleteti 700 m čez najvišjo dovoljeno mejo in zaplezanega rešila na višini 6347 m. Visoko je poletel helikopter, visoka je bila morala sodelujočih, visok je ta dosežek človeške solidarnosti.
Kolikšna je bila pri tem božja pomoč, ne bomo nikoli izvedeli, tudi če bi o tem razpravljali, soglasja ne bi dosegli. Kolikor vem, Humar ne prisega na katoliške priprošnjike, še manj pilota, ki sta ga rešila. Čeprav si tudi sam ne upam zatrditi, da ni v vsem skupaj posredovala neka višja sila, ostanem pri ugotovitvi o visoki stopnji človeškega sodelovanja v tem podvigu. V svetu, ki je sicer vse bolj povezan, prevladujejo prizadevanja, kako bi drug drugega nadigrali, premagali ali vsaj pretentali. Tradicionalno nezaupanje med krščanskim in muslimanskim svetom je visoko kot že dolgo ne. Najbrž je bilo višje le v časih križarskih vojn in turških vpadov v Evropo. In sredi tega ozračja visokega nezaupanja se na eni najvišjih in najbolj nevarnih gora na svetu zgodi demonstracija zaupanja in pomoči s srečnim koncem. "High", ni kaj!
Toliko o globalni razsežnosti tega dogodka. V njegovo individualno globino se tu ne bi potapljal. Motivi, ki ženejo posameznika na višave, so nadvse različni in zelo osebni. V komentarjih Humarjeve "norosti" ("... nor je tisti, ki gre gor") so nekateri razlagali, da bi ga morali po vrnitvi poslati na opazovanje v eno od tistih deželnih ustanov, ki jo v Ljubljani imenujejo "Na Studencu", na Gorenjskem "Toplice", v Idriji pa "Na griču". A če bi v njih proučevali katerega od teh komentatorjev, bi ga mogoče odpustili z diagnozo "manična normalnost". Brez norosti ni napredka.
Po mojem je skupni imenovalec nepotrebnega "siljenja" na višave samopotrjevanje. "Čisti užitek" to pač ni, vsaj med vzponom ne, to lahko rečem tudi iz lastne izkušnje. Slovenska narodna izkušnja govori, da smo tudi kot narod nagnjeni k samopotrjevanju na višavah. Od štirih srčnih bohinjskih mož naprej. V času Humarjevega vzpona na Nanga Parbat so na vrhu Triglava slavili 110. obletnico postavitve Aljaževega stolpa. Predsednik vlade in slovenski metropolit sta ob tem oba z izbranimi besedami in nadvse upravičeno povzdignila Aljaža (in sebe) in vse tiste, ki so na prelomu iz 19. v 20. stoletje na naši najvišji gori bili bitko zanjo z Nemci. Zato, da bi se prav tu in na ta način dokazali in potrdili kot Slovenci.
Ko je maja 1945 v deželo pod Triglavom spet prišla svoboda, sta jo Joža Čop in Pavla Jesih počastila tako, da sta preplezala osrednji steber severne stene Triglava. Od takrat ga poznarno kot Čopov steber. In ko so v stebru desno od njega opravili še s Sfinginim obrazom, "problemov" tu ni bilo več in so šli za njimi v Himalajo. Leta 1895 smo osvojili Triglav, leta 1979 ekipno Everest in 2005 solistično Nanga Parbat. In se pri tem potrjevali, nekoč nacionalno, zdaj še globalno in vsakokrat kot posamezniki, ki so v teh podvigih sodelovali in pri tem nemalokrat tvegali življenja.
Po mojem je mogoče Tomaža Humarja primerjati z dr. Klementom Jugom. Tudi ta je plezal sam, vse dokler ni 11. avgusta 1924 omahnil v zahodnem delu triglavske stene, s stebra, ki se odtlej imenuje po njem. Plezal je, da bi preizkusil in dokazal samega sebe, prepričan, da je mogoče tehnični manko nadomestiti z viškom volje. Medijske pozornosti pri tem ni bil deležen. In bil je "amater". To ne pomeni, da je bil ljubiteljski plezalec; za tisti čas je bil vrhunski alpinist, a živel je od profesure in ne od alpinizma. Humar pa je pravi profesionalec, od alpinističnega garanja tudi živi. Koliko in kako v njem uživa, je pa njegova stvar.
Kar je Jug počel zasebno in nacionalno, počne Humar javno (= medijsko) in globalno. Obema pa je skupno to, da se v svojih podvigih potrjujeta kot enkratni osebnosli. Kar je Humar več od Juga, ni toliko njegova, temveč bolj zasluga časa ter silne medijske pozornosti in podpore. Brez slednje bi tudi reševanja ne bilo. V njem namreč ni šlo "le" za Humra. Medijska pozornost je poveličala vse udeležene, za visoko pa jo dela tisto, kar smo izpostavili že v začetku tega pisanja - njena visoka humana razsežnost, način, kako je povezala ljudi različnih in dostikrat celo sovražnih si ras, narodnosti, veroizpovedi ... Da o okusih niti ne govorimo.
