Dnevnik - Anita Vošnjak: V soboto se je od preminulega vrhunskega alpinista Tomaža Humarja poslovilo okoli dva tisoč udeležencev spominske slovesnosti
S soncem obsijane Kamniške planine so svojemu Tomažu v slovo to soboto ponosno razkrile eno svojih najlepših podob. Sončni žarki so igrivo spremljali množico udeležencev spominske slovesnosti pri Domu v Kamniški Bistrici, ki so že od ranega jutra romali po poti do spominskega parka, kjer so enemu največjih alpinistov sveta, ki bo za večno počival v Himalaji, odkrili spominsko ploščo tudi pod domačimi vršaci.
| |
 |
|
| |
Na ganljivi sobotni spominski slovesnosti Slovo od Tomaža pri Domu v Kamniški Bistrici so, kot da bi se mu hotele pokloniti, tudi Tomaževe rodne Kamniške planine (v ozadju) zažarele v siju, kakršnega v novembru nismo vajeni. (Foto: Jaka Adamič) |
|
"Tomaž je še zadnjič sestopil, tokrat z gore življenja," se je ob 11. uri razlegel glas Tomaževih prijateljev, ki so v sodelovanju z občino Kamnik pripravili zares ganljivo slovesnost. Približno dva tisoč ljudi je z velikega ekrana toplo in vedro nagovarjal kar Tomaž. Spremljali so ga zvoki Šifrerjevih in Kreslinovih pesmi. Tako smo izvedeli, da je na vrhu sveta najraje poslušal Šifrerjevo pesem Ko zvonovi zapojo, da je bil "človek stena", da je imel številne vzdevke, da je bil marsikdaj nerazumljen, da je daleč od udobne povprečnosti preizkušal meje nemogočega in da si je upal tja, kjer se začne domišljija...
"Ne, nikakor nismo želeli pripraviti žalne slovesnosti, ampak smo za vse, ki so se želeli posloviti, pripravili slovo od Tomaža v optimističnem duhu, kakršen je bil on sam," sta v en glas razložila njegov prvi soplezalec Tomo Drolec in sošolec, kamniški podžupan Brane Golubovič. Dejala sta, da je bil človek, ki je s svojo prešernostjo in širokim nasmehom znal okužiti vse okoli sebe, da je imel veliko srce in si je upal sanjati. Humarjev prvi alpinistični mentor Bojan Pollak je obudil spomin na njegove prve alpinistične korake v domačih planinah in s ponosom dejal, da je učenec, ki ga je posvaril, da naj pazi, da mu stvari ne postanejo prelahke, postal bistveno boljši od učiteljev. Dejal je, da je Tomaž utiral nove poti, zaradi katerih bo v svojih delih živel večno, njemu pa bo v spominu ostal tudi zaradi močnega stiska roke, prešernega nasmeha in obojestransko spoštljivega odnosa.
Kamniški župan Tone Smolnikar je spomnil, kako so za svojega rojaka, ki je ponesel ime Kamnika širom sveta, nekoč že trepetali, da so mu za njegove uspehe že leta 1997 podelili zlato občinsko priznanje, in obljubil, da se bo potrudil, da mu bodo posthumno podelili še naziv častnega občana. "Kdor prej ni vedel zanj, ga je spoznal leta 1999 ob vzponu na Daulagiri ali pa šest let pozneje, ko je ostal ujet na osemtisočaku Nanga Parbatu," je spomnil župan, ki mu je po padcu s hiše Tomaž nekoč v šali očital, da je kriv za njegovo nesrečo, saj mu je prav on pomagal do "parcele gor pod hribi".
V slovo vrhunskemu alpinistu, gorskemu reševalcu in alpinističnemu inštruktorju so na slovesnosti, ki so se je udeležili tudi Humarjevi starši, brata z družinama in med drugimi tudi predsednik vlade Borut Pahor, spregovorili tudi njegovi alpinistični kolegi in prijatelji Stipe Božić, Tičo Zupančič, Anton Majzelj, častni konzul Nepala Aswin K. Shresta in Milena Zupančič. Nekdanja žena in mati njunih otrok Sergeja in brat Matej sta svojo bolečino zaupala poslovilnemu pismu. Več tisoč prijateljev, znancev in občudovalcev je svoje misli zapisalo tudi v žalne knjige. Ljubiteljica gora Tadeja pa je povedala: "Vem, da je umrl srečen, ker ga je nekaj v njem klicalo gor v stene. Bil je dober in poseben. Nikoli ne bom pozabila, kako smo ga nekoč srečali, ko je z otrokoma na berglah sestopal s Kamniškega sedla. Bil je v kratkih hlačah, s širokim nasmehom in izžareval je izjemno močno energijo."
Anita Vošnjak