Umetno zasneževanje in prehod na celoletne aktivnosti ni dolgoročna rešitev za smučišča v Alpah
Forbes - Alex Ledsom
Vse manjše količine padavin so tesno povezane tudi z manjšimi količinami snega (kljub včerajšnjemu dodatku). Problem, ki so ga v polpreteklosti zaznali predvsem zaradi "razvoja" alpskega smučanja, je na nek način splošen. Splošen zaradi tega, ker se je v "reševanje" smučišč in turističnih sezon vmešala skupnost, država in lokalne občine. Skupnostna sredstva, ki se nepovratno podeljujejo predvsem na zahteve kapitalskih struktur. Vpliv tega početja se kaže v "dobri novici za alpska smučišča!". Vsaj za lastnike počitniških kapacitet, stanovanj in nepremičninske posrednike, saj cene nepremičnin v smučarskih središčih v Alpah še naprej rastejo navzgor in navzgor. Le Monde npr. poroča, da so cene za kvadratni meter turističnih stanovanj v Alpah zdaj nastavljene v povprečju na 5.142 dolarjev, ki je znatno višje v primerjavi s povprečjem 3.368 dolarjev v preostali Franciji. V svetu redkejšega snega torej kapitalske strukture točno vedo, da bodo EU, države in občine še vedno financirale nesmisel - vsaj do nepremičninskega zloma.
Veste, koliko so v zadnjem letu narasle cene nepremičnin na slovenskih smučiščih?
Smučanje v Alpah je velik posel, ocenjen na preko 30 milijard dolarjev. Težava je v tem, da so številna zelo priljubljena letovišča v Alpah prizadeta s pomanjkanjem snega (cikli kažejo izrazito pomanjkanje snega na vsakih pet let - glej časopisne članke izpred 50. let). Projekcije za naprej pa kažejo na povišanje temperature za štiri stopinje. Kar bo povzročilo, da bo 98 % letovišč, trpelo zaradi pomanjkanja snega.
Zakaj neki turistično-planinske strokovne delavce skrbi zavarovanje vsakovrstnih smučarjev?
Vprašanje je torej, kakšna je dopustna finančna in okoljska cena za smučarsko letovišče? Ustvarjanje umetnega snega vodi v zelo pretirano porabo vode in energije, da bi bilo trajnostno in okoljsko dopustno. To početje bo (je že) povzročilo, da bodo lokalne skupnosti prisiljene tekmovati s turističnimi dejavnostmi za vodo, kar vodi v konflikt. Onesnaževanje vode in okolice, ki ga povzročajo smučarski in turistični centri, (povezano s preveč intenzivnim kmetijskim pašništvom) je torej poguba za lokalno prebivalstvo.
Kakšna je razlika med tistimi "centri", ki imajo urejana nepovratna vlaganja, in med tistimi, ki tega niso bili deležni?
Ena od rešitev, ki je že dlje uveljavljena, je Zermatt v Švici - letovišče brez avtomobilov. Večina emisij ogljika izvira iz potovanja v letovišče in nazaj, potovanja v letovišču in okoli njega ter porabe energije v namestitvi. Prav tako je logično tudi spremeniti način smučanja v načine, ki ne potrebujejo velikih snežnih površin. Tek na smučeh, turno smučanje, krpljanje, ... skratka vse, kar ne potrebuje pretirano uporabo zelo drage žičniške tehnike.