Bilten ARSO 5.2004, PDF 30-33/96 strani: v gorah to zimo ni bilo ekstremnih količin snega, čeprav je pogosto snežilo in je tudi v nižinah zapadlo kar precej snega
Bilten Agencije Republike Slovenije za okolje 5-2004
1.4. Snežne razmere v gorah
v zimski sezoni 2003/2004
Andrej Velkavrh
Uvod
Vreme je jeseni pohitelo z zgodnjim snegom. Prvič je v visokogorju obilneje snežilo že v prvi dekadi oktobra, ko je na Kredarici zapadlo 40 cm snega. Tla je pobelilo do nadmorske višine okoli 1200 m, snežilo pa je še malo nižje. Po otoplitvi, ko je tudi v gorah sneg skoraj izginil, je ob močni ohladitvi 23. in 24. oktobra snežilo do nižin. V Julijskih Alpah je bilo do pol metra snega. Do konca meseca je sneg nato skopnel skoraj do 2000 m nadmorske višine.
Sicer pa v gorah to zimo ni bilo ekstremnih količin snega, čeprav je pogosto snežilo in je tudi v nižjih nadmorskih višinah (tudi v nižinah) zapadlo kar precej snega. Še najdaljše vmesno suho obdobje je bilo prve tri tedne februarja. Proti pomladi pa je spet pogosteje snežilo. Zaradi razmeroma nizkih temperatur je v gorah pogosto snežilo tudi maja in sneg se je zato dolgo obdržal. Ob koncu maja je bilo na Kredarici okoli 3 m snega na planoti, seveda pa ga je bilo na prisojnih pobočjih manj. Tudi na 1500 m so bila na planotah in v mraziščih kar obsežna območja s snegom, a strnjene snežne odeje na teh višinah ni bilo več.
Mesečni pregled
V začetku novembra je bilo v visokogorju Julijcev že iz oktobra do 70 cm snega, pod 2000 m je sneg zaradi toplega in deževnega vremena večinoma skopnel. Do 8. novembra je ob prehodu hladne fronte zapadlo do okoli 15 cm snega. V naslednjih dneh je ob sončnem in toplem vremenu v visokogorju skopnel skoraj ves sneg na prisojnih pobočjih. Od 26. do 29. novembra je bilo oblačno s pogostimi padavinami, ki jih je bilo največ v zahodnih Julijskih Alpah, kjer je nad 2000 m zapadlo do 40 cm snega, že v osrednjih in vzhodnih Julijcih pa ga je zapadlo le do 15 cm. Meja sneženja se je nato spustila pod 1500 m. Ob koncu meseca je bilo pod 2000 m snega zelo malo, na Kredarici pa ga je bilo do 1 m. Po suhem začetku meseca je 11. decembra v Julijcih in zahodnih Karavankah zapadlo od 5 do 20 cm snega, drugod zanemarljivo malo. Prvo obilnejše sneženje je bilo v nedeljo, 21. decembra. Do 40 cm snega je zapadlo v zahodnih Julijcih, v osrednjih Savinjskih Alpah ter v jugovzhodni Sloveniji. Močan veter je delal zamete. Ob koncu padavin je bilo v Julijcih na 2500 m od 1,2 do 1,5 m snega, na 2000 m do 1,2 m. Na 1500 m ga je bilo po gorah okoli 30 cm, na 1000 m pa 20 cm, v jugovzhodni Sloveniji do 35 cm. Po sneženju se je zelo ohladilo in močan severni in severovzhodni veter je prenašal sneg v zamete. Sneg je zaradi mraza ostal rahel.
Od 29. do 31. decembra je snežilo, do 2 m snega je zapadlo v zahodnih Julijskih Alpah, drugod v Julijcih do 1 m, odvisno od nadmorske višine in lege, v Karavankah ter Savinjskih Alpah do 70 cm, medtem ko v vzhodnih Karavankah in na Pohorju le do 20 cm. Že med sneženjem so se prožili plazovi z bolj strmih
pobočij, v nižjih nadmorskih višinah pa tudi tam, kjer je težak, moker sneg zapadel na travnato ali z listjem pokrito dovolj strmo podlago. Ob koncu sneženja je bilo v Julijskih Alpah nad 2000 m od 2 do 3 m snega, na 1500 m do 1,6 m, na 1000 m pa do 1 m, največ seveda v zahodnem delu. Drugod po gorah je bilo na 1500 m do 70 cm snega, na 1000 m pa od 10 do 30 cm. Gore, posebno Julijci, so bile za ta letni čas dobro zasnežene. Nevarnost snežnih plazov je bila zaradi obilice novozapadlega snega marsikje zelo velika.
Nato se je začelo obdobje suhega in mrzlega vremena. Sneg je ostal rahel in suh in se nekaj dni skoraj ni sesedal. V visokogorju Julijskih Alp so se prožili številni manjši, a tudi večji plazovi suhega, nesprijetega snega, tudi nekaj kložastih plazov suhega snega je bilo. V gorah je bilo pogosto vetrovno, večinoma je pihal severozahodnik, nižje pa severovzhodnik. Ker je bil sneg rahel, je veter nanosil številne in velike zamete. Nevarnost snežnih plazov je bila v visokogorju Julijcev nekaj dni ocenjena celo na 5. stopnjo po evropski lestvici, kar se že nekaj let ni zgodilo. Tudi v Karavankah in Savinjskih Alpah je bila stopnja nevarnosti nad 2000 m 4. stopnje.
9. januarja je zapadlo nekaj cm snega, nato se je nekoliko otoplilo. 14. januarja je ob prehodu hladne fronte zapadlo od 5 do 15 cm snega. Po dveh dneh suhega vremena je v gorah spet snežilo 17. in 18. januarja. Skupno je zapadlo od 20 do skoraj 50 cm snega. Nekoliko več padavin je bilo spet v Julijskih Alpah. Ob sneženju je najprej pihal močan jugozahodnik, ki je novi sneg močno spihal v zamete. Nad 1500 m je bilo v Julijskih Alpah od 2 pa do več kot 3 m snega. Sledil je teden suhega vremena s temperaturo pod lediščem.
V noči na 27. januar je začelo rahlo snežiti, s presledki je snežilo do 28. januarja zjutraj. Zapadlo je od 5 do 25 cm snega, v Julijcih, Karavankah, Savinjskih Alpah in na Pohorju od 10 do 15 cm suhega snega. Nato se je začelo obdobje suhega ali večinoma suhega vremena, ki je trajalo do 19. februarja. V tem obdobju se je večkrat ogrelo in ohladilo, zato se je snežna odeja počasi sesedala in preobražala ter stabilizirala. 19. februarja in v noči na 20. februar je v gorah snežilo in zapadlo od 10 do 40 cm suhega snega, to je bil šele začetek padavinskega obdobja, saj je nato snežilo še vse do konca februarja. Ob koncu meseca je bilo v Julijskih Alpah na 1000 m od 1,1 do skoraj 2 m snega, na 1500 m do 3,1 m, na 2500 m pa od 4 do 5 m. Drugod ga je bilo na 1000 m od 50 do 70 cm, na 1500 m pa od 90 cm do 1,5 m.
Do 7. marca je bilo nato sončno, takrat je začelo snežiti in do naslednjega dne zjutraj je v Julijskih Alpah zapadlo od 35 do 55 cm suhega snega, drugod v gorah pa slabih 15 do 20 cm. Potem je bilo spet suho in hladno vse do 14. marca, zato je v visokogorju in v osojah sneg ostal suh. Nato se je kar hitro ogrelo. Že 14. marca je bila temperatura nad lediščem tudi na najvišjih vrhovih. V nižjih nadmorskih višinah se je sneg talil, prožili so se talni plazovi južnega snega, veliko plazov je bilo tudi višje na prisojnih pobočjih. V visokogorju, nekako nad 2000 m, pa je zaradi suhega zraka sneg ostal razmeroma suh in slabo preobražen. Do 20. marca je bilo dokaj toplo. V tem času se je sneg precej sesedel in stabiliziral, v nižjih nadmorskih višinah ga je precej skopnelo. Prisojna pobočja so bila kopna do nadmorske višine okoli 1000 m, v Julijcih nekoliko nižje. V noči na 22. marec je začelo deževati, meja sneženja se je že v jutranjih urah spustila pod 1500 m, v krajih z intenzivnejšimi padavinami tudi pod 1000 m. Do 24. marca je občasno snežilo in skupno je zapadlo od 30 do 60 cm snega, tokrat ga je bilo največ v Savinjskih Alpah in Karavankah. V naslednjih štirih dneh je občasno še rahlo snežilo in zapadlo od 15 do 25 cm snega, spet največ v Savinjskih Alpah in Karavankah.
28. marca je posijalo sonce in suho vreme je nato trajalo vse do 5. aprila, ko so se že dopoldne začele pojavljati manjše padavine. Od 5. do 7. aprila je zapadlo od 25 do 80 cm snega, odvisno od nadmorske višine. Meja sneženja je nihala, odvisna je bila tudi od intenzivnosti padavin. Nad 1500 m je bilo novega snega skoraj povsod vsaj pol metra. Sledilo je nekaj dni suhega vremena. Že v noči na 10. april pa je v gorah spet zapadlo od 5 do 20 cm snega in po dveh razmeroma sončnih dneh nato v noči na 13. april še od 5 do 15 cm. Potem je bilo sicer večinoma suho a oblačno vreme vse do 21. aprila, sledili so dnevi z več sončnega vremena. Ker v drugi polovici meseca ni bilo omembe vrednih padavin, se je sneg dobro preobrazil.
Večinoma sončno in toplo vreme se je nadaljevalo do 3. maja. Nato je bilo precej oblačno z občasnimi padavinami. Sprva je bila meja sneženja na okoli 2000 m, 6. maja pa se je spustila pod 1500 m. V visokogorju Julijskih Alp je zapadlo tudi do meter novega, mokrega snega. Drugod je bilo padavin manj. Hladno je bilo tudi v naslednjih dneh, do 10. maja. Zapadlo je še do 20 cm snega. Tako je bila na 1500 m spet strnjena snežna odeja, kar se maja ne zgodi ravno pogosto. Sredi maja smo zaradi pomanjkanja podatkov prenehali spremljati stanje snežne odeje v gorah, čeprav je bilo snega še precej in je v visokogorju tudi še snežilo.
Ocenjevanje nevarnosti snežnih plazov
Slika 1.4.1.:
Ugotavljanje snežnega profila in stabilnosti snežne odeje pod Vrtačo v Karavankah (foto: Andrej Velkavrh)
Za oceno nevarnosti snežnih plazov od leta 1993 uporabljamo evropsko petstopenjsko lestvico. Z njo ocenjujemo možnost plazenja, bodisi spontanega, ko se plazovi prožijo brez zunanjega vzroka, bodisi možnost, da človek sproži plaz, ko s svojo težo obremeni snežno odejo. Oceno dobimo s testiranjem snežne odeje na terenu. Skopljemo jamo, tako da dobimo prerez snežne odeje. Ugotavljamo plasti, zrnatost snega po plasteh, trdoto in stabilnost plasti. Potem izrežemo kos snežne odeje trapezne oblike in ga obremenjujemo. Uporabljamo dve metodi. Norveška je primernejša za hitro testiranje na več krajih, ker opazujemo manjši kos snežne odeje (dolžina osnovnic trapeza je od 30 do 50 cm). Tako lahko na območju, kjer je snežna odeja raznolika zaradi vpliva vetra in topografije, dobimo realnejšo sliko stanja. Pri švicarski metodi pa iz snežne odeje izrežemo trapez z osnovnicama 2 do 3 m, nanj se povzpne smučar in postopno povečuje obremenitev. Ta metoda je zamudnejša, a nam da realnejši rezultat.
Ko v poročilih navajamo stopnjo nevarnosti, je le-ta lahko različna po nadmorskih višinah in geografski legi. Zato lahko navedemo različne stopnje nevarnosti za, na primer, visokogorje Julijskih Alp, za sredogorje ipd. V sezoni 2003/2004 smo najpogosteje uporabili oceno 2, v 37 % (slika 1.4.3.), nekoliko manj pogosto 1. stopnjo, nato 3., 4. stopnjo pa le v 5 % primerov. 5. stopnjo smo uporabili le enkrat v vsej sezoni (od novembra do sredine maja) in to prav na Silvestrovo 2003.
Če primerjamo mesece med sabo po povprečni nevarnosti snežnih plazov (slika 1.4.2.), ponavadi izstopajo februar, marec ali april. V tej zimi izstopa marec s povprečno stopnjo 2,81. Če pogledamo nazaj, kako je bilo ta mesec z vremenom, si lažje predstavljamo zakaj. Ob koncu februarja je zapadlo precej snega, nato pa je bilo v gorah razmeroma hladno vreme in sneg se je le počasi stabiliziral. Nato je marca še nekajkrat snežilo in vmes tudi deževalo. Najpogosteje smo ocenili nevarnost snežnih plazov s 3. stopnjo, večje pa sploh ni bilo. Pravzaprav je za gornike tako stanje skoraj najbolj nevarno. Spontanih plazov ni dosti ali pa jih skoraj ni, pač pa je nevarnost skrita, potencialna in tudi odvisna od kraja, zato jo težje prepoznamo. Po marcu sledijo v padajočem vrstnem redu februar, januar in december. Najbolj »varen« je, razumljivo, november, ko je snega ponavadi še premalo za resno plazenje.
Preglednica 1.4.1.:
Povprečna nevarnost snežnih plazov po sezonah (navedena ob sezoni)
2003/04: 2,08
2002/03: 1,76
2001/02: 1,55
2000/01: 1,93
1999/00: 1,95
1998/99: 1,95
1996/97: 1,59
Zaključek
Povprečna nevarnost za vse mesece skupaj (od sredine novembra do sredine maja) je bila v zimi 2003/04 2,08, kar je največ od zime 1996/97, ko smo to vrednost začeli računati. Lanska sezona je bila s snegom v gorah dosti revnejša. Povprečna nevarnost lani je bila le 1,76 (preglednica 1.4.1.). Še manj nevarnosti za plazove je bilo pozimi 2001/02. Snežna odeja postane potencialno najbolj labilna, ko zapade dovolj snega, da prekrije morebitno rastlinje (grmovje, rušje) ali razbrazdan, skalnat teren, nato pa zapade dovolj snega, ki lahko zdrsne po izglajeni podlagi. Letošnjo zimo se je to zgodilo šele decembra, a je nato do maja razmeroma pogosto snežilo tako, da se snežna odeja ni mogla dovolj sesesti in utrditi. Na pomlad pa so vmesne otoplitve, ko je občasno tudi deževalo, razmočile sneg, ki se je nato plazil. Čeprav nismo dosegli rekordnih debelin snega po gorah, je bila letošnja zima med bolj sneženimi.