Delo, 19.07.04., Šport - Tomaž Jakofčič: Ponovno dober vzpon v Yosemitih
Špacapan in Hvala osem dni v El Capitanu
Več kot 1000 metrov visoka stena El Capitana v kalifornijski dolini Yosemite je bila od šestdesetih let prejšnjega stoletja pa vse do pred kratkim center in meka tehničnega plezanja. Ravno v tej steni so se dvigovale meje tehničnega plezanja, torej plezanja s pomočjo raznovrstnih tehničnih pripomočkov kot so različni klini, zatiči, bakrene glavice, hudičevi krempeljci itd.
Pogledi najboljših svetovnih plezalcev so se sedaj v glavnem usmerili v prosto ponavljanje nekdaj tehničnih smeri, vseeno pa veliko alpinistov še sedaj pleza tehnične smeri. Znanje tehničnega plezanje je neobhodno potrebno za zahtevnejše vzpone v visokih gorah ali npr. Patagonskih Andih. Ob upoštevanju redkih izjem pa lahko mirno rečemo, da zna »tehniko« učinkovito in predvsem hitro plezati le tisti, ki ima za seboj katero od smeri v El Capu. Zadnja izmed slovenskih plezalcev sta se tamkaj mojstrila Tomaž Hvala in Primož Špacapan (AO Metelkova) ter se vrnila z dobrimi vzponi. V steni Washington Coulumna sta preplezala smer Ten Days After z oceno V, 5.8, A3 in višino 400 m, nato pa v El Capitanu še 600 m visoko smer Zenyatta Mondata (VI, 5.7, A4).
V Kalifornijo sta Špacapan in Hvala odpotovala konec aprila. Po prihodu v dolino Yosemite sta se nekaj dni navajala na skalo in okolje, nato pa sta se lotila prve večje stene. V steni Washington Coulumna sta si izbrala smer Ten Days After, ki je edina med nekoliko manj zahtevnimi obetala manj obiska. Smer poteka v večini po počeh, razen dveh raztežajev kjer se pleza s pomočjo bakrenih glavic Vzpon sta opravila v petih dneh brez predhodnega napenjanja fiksnih vrvi kar je sicer običaj. Po počitku in ogledu stene El Capitana sta se v njegovi JV steni odločila za smer Zenyatta Mondatta. Smer so prvi preplezali leta 1982 Bridwell, Mayfield in Row ter jo ocenili z A5. Z leti in vse večjo opremljenostjo je bila ocena popravljena na A4. Špacapan in Hvala večjih zapletov med plezanjem nista imela. Kot sta načrtovala sta po osmih dneh plezanja in sedmih nočeh spanja v visečih posteljah prišla na rob stene. Prevladovalo je plezanje po izredno tankih počeh z uporabo najmanjših metuljev, klinov in bakrenih glavic, veliko pa je bilo gladkih odsekov preplezljivih le z uporabo hudičevih krempljev. »Bilo je naporno saj ima smer konstantne težave. Po nekaj dneh počitka sva do odhoda plezala le še lepe »tradicionalne«, prosto plezljive smeri« sta zaključek odprave komentirala Špacapan in Hvala.
Tomaž Jakofčič