Nedelo, 07.08.05 – Jež: Tomaž na višini šest tisoč metrov... Sam sem na višini 120 metrov
Dnevne novice
Spravite Tomaža z gore!
Ko to pišem, je Tomaž Humar na višini šest tisoč metrov. Sam sem na višini 120 metrov. Pri meni žubori bazen, okoli Tomaža »žuborijo« snežni plazovi. Kaj človeka nažene, da se iz prikupne Slovenije poda v smrtne nevarnosti Himalaje?
Zadnja novica, ki me je dosegla po internetu, je, da pakistanska vojska ne namerava reševati Tomaža – ki je obtičal v steni Nanga Parbat. Njihovi helikopterji ne letijo tako visoko, samo do 5500 metrov. Viki Grošelj išče posadko, ki bi se upala lotiti take reševalne akcije, po vsem svetu jo išče. Vse malce spominja na »reševanje« posadke Kurska, ki bi se jo kajpak dalo rešiti, vendar se to Vladimirju Putinu ni zdelo dovolj pomembno. Zdaj je v bližini Kamčatke potonila neka mnogo manjša ruska podmornica in vsi hitijo na pomoč, Rusi, Američani, Japonci … Iz lekcije, imenovane Kursk, so se vsi marsičesa naučili.
Toda Tomaž Humar ni podmornica, ni tako privlačen. Lahko ga vzame gora in vsi se bodo sprijaznili, da gre pač še za eno žrtev med »norci«, ki si upajo gor. Če potone podmornica, je to pomembnejša vest. In vendar: kaj našega alpinista žene, da zre smrti v oči? In kaj je s temi čudnimi Slovenci, z enim najbolj suicidnih narodov, da so se v nekaj desetletjih povzpeli na sam plezalni Olimp?
Zanimivo: Nemcev, nekdaj alpinistične velesile, skoraj ne boste srečali v Himalaji; Britanci in Avstralci, ki so s Hillaryjem prvi osvojili Mount Everest, se nad tistimi kraji tako rekoč zmrdujejo. Zato pa boste na vsaki kozji stezi srečali kakega Slovenca, Poljaka, Čeha …
Očitno gre za nekakšno samodokazovanje, povezano s suicidnimi nagibi. Majhni narodi se ne moremo dokazovati v velikih stvareh, zato hlepimo po ekstremnih dosežkih, pogosto na robu zdrave pameti. Ko je Tomo Česen plezal po južni steni Lothseja, smo bili še vzhičeni; ko je Humar plezal po Daulagiriju, smo bili še vedno ekstatični. Zdaj ko se je odpravil na rob smrtnega prepada, smo malce bolj skeptični; vsaj pol Slovencev dvomi, da je v njegovem početju kar koli smotrnega. Morda pa – kot narod – odraščamo in se ne navdušujemo več nad vsako predrznostjo?
No, če bi bili resnični narod, bi »tja doli« proti Pakistanu že v petek odletelo transportno letalo slovenske vojske, s helikopterjem, z reševalno ekipo itd. Toda nimamo transportnega letala. In ne premoremo širokoptezne miselnosti, da bi sami reševali svoje ljudi. Čeprav so ti včasih malce »nori«.
Ko je eksplodiralo v Šarm el Šejku, ni nikomur padlo na misel, da bi reševal tamkajšnje slovenske turiste. V Globusu so se na vse skupaj požvižgali, zunanje ministrstvo je sporočilo, da ni nihče »naših« ranjen, minister Rupel pa se je seveda ukvarjal s Tadžikistanon in pisanjem govorov ob obletnici Ovseja.
Država Slovenija ne skrbi za svoje državljane. Edino izjemo so naredili pri Davorinu Sadarju, ki nam ga bodo izročili Američani, pa še njega bo, ko ga bodo pripeljali, »najbližji« preiskovalni sodnik takoj izpustil – ker ne bo ugotovil begosumnosti.
Tomaž Humar tam nekje visoko v steni, nad prepadom življenja in smrti, bi nam moral biti vsem v premislek: je smiselno, da svojo majhnost »kompenziramo« z ekstremnostjo? Se je treba tako dokazovati? No, alpinisti bodo govorili o duhovnih razsežnostih (od višine se zvrti), toda ta mali narod bi se lahko dokazoval tudi drugače. Če bi zmogel. Recimo v znanosti, umetnosti …
Tako pa smo odvisni od ekstremnih dosežkov posameznikov, ki postavljajo take in drugačne rekorde za Guinnessa. In ko jim ne uspe, je treba zanje organizirati svetovno akcijo reševanja. Sami nismo sposobni reševalne ekspedicije. Smo pa talenti za nove in nove načrte, katere vrhove vse bomo osvojili in v katere globine se bomo potopili. Saj prav tja sodimo – kjer se ne da več dihati.
Spravite Tomaža z gore. In ga ne pustite več zraven.
Boris Jež