Polet, 02.11.06 – Željko Kozinc: Šilentabor, eno najlepših razgledišč na Notranjskem
Polet, četrtek, 2. novembra 2006
Na svoji zemlji
Šilentabor, eno najlepših razgledišč na Notranjskem
Stati in obstati na vetru
Tu naj bi se potikal Martin Krpan. Nekatere izletniške poti so celo označene z velikanskim možakom, otovorjenim z mesarico, pod katerim se šibi uboga kobilica. Njegov velik trebuh izraža zadovoljstvo z življenjem. Kadar veter, pogostni gost v njegovi deželi, prinese čez gmajno vonj po kupih gnoja na njivah, se zazdi, da nam je Martin spustil v nos tudi svoj veter. Deželica je suha, vrtačasta ali kotanjasta. Njeno dolinsko dno je podobno veliki sivomodrikasti zemeljski skledi, ki vas nujno zvabi vase, če ste le malo radovedni. Lahko si ogledujete estavele, iz katerih kakor požrešni zobje molijo skale. Rečica Pivka se vije v počasnem toku in njeni pritoki muhasto izginjajo v podzemlju. Kar daje tej stari kmečki pokrajini poseben čar in skrivno moč, je izvotljeni podzemni svet jam. Kadar se nagrnejo deževja in voda v njih ne more tako hitro ponikati, kot lahko priteka izpod neba, se po kraškem svetu okrog gradu Kalec razlijejo jezera ...
Ob polnem razlitju je največje Palško jezero na 602 metrih višine: obsega kar 125 hektarjev. Nekaj manjša so druga pivška jezera Parsko, Veliko in Malo Drskovško, Zagorsko, Bačko in Kalško jezero. Njihove vode zbira reka Pivka in jih raztoči v tri smeri: prve odtečejo v Postojnsko jamo in naprej v Unico in Ljubljanico, druge v reko Reko in tretje v reko Vipavo. Ko torej z visokega opazujete apnenčasto pokrajino Zgornje Pivke, lahko samo ugibate, ali bodo njene vode pripadle Jadranskemu ali Črnemu morju, Savi, Soči ali Timavi.
Od kod je mogoče opazovati te prelestne vode, katerih del se na koncu pretaka tudi pod ljubljanskim Tromostovjem? Z grebena Šilentabora, ki se kakor gorska pregraja dviga med pivško planjavo in prijazno Košansko dolino na drugi strani. Če je na sever, torej na Pivško, dejansko videti velikansko zemeljsko skledo, omejeno z modrosivimi okrajki Snežnika, Javornikov, Hrušice in Nanosa, v lepem vremenu pa celo Julijcev, se v obratni smeri širi mehka in plodna dolina, ki jo omejuje Vremščica, Brkinsko hribovje in zadaj valovito obzorje Čičarije. Če Pivško rada biča burja, se nasprotno v Košanski dolini kdaj rad ustavi blagi dih z Jadrana, dobesedno ustavi, saj ga zagradi hrib Šilentabor, ki se spušča v dolino v prepadnih, 300 metrov visokih stenah. Šilentabor je torej nekakšen rob kraške planote, kjer se apnenec zamenja s flišem. Ta rob je najlepše razgledišče daleč naokrog. Zanimivo je, da so počivalne klopce vse postavljene za razgledovanje proti jugu, nekaj zaradi prisojnega položaja in blažjih sap, nekaj pa gotovo zaradi hrepenečih občutij celinskih ljudi do Mediterana, ki nam v lepih dneh požmrkuje čisto od blizu. Na Šilentabor vsi pridemo s severa, prikolovratimo v ovinkih kakor Krpan, ta srečno izmišljeni Slovenec, izgubljen v zgodovini.
Šilentaborska razgledna ploščad je pravzaprav že globoko v gorski greben vkopana razvalina nekdanjega protiturškega tabora, ki so ga leta 1471 zgradili baroni Raunachi iz gradu Ravne v južni dolini. V tem taboru je bilo baje približno 150 prostorov in v njih se je v sili naselilo prebivalstvo štirinajstih okoliških vasi, takoj ko so z ilirskobistriške strani ugledali ognjeni signal za prihajajočo turško nevarnost. Legenda sporoča, da pa se je nekoč pod steno Šilentabora vendarle prikradla manjša turška tolpa, ravno ko so bili žitelji gradu pri maši v bližnji cerkvi sv. Martina. V gradu je ostala le dekla, ki je na napadalce vrgla nekaj uljev. Razsrjene čebele so razgnale Turke, da se nekaj časa niso več prikazali.
Po koncu turške nevarnosti je začel Šilentabor v 17. stoletju propadati. Uničevale so ga še strele, njegove zidove pa so razdirali tudi domačini in iz njegovih kamnov zgradili bližnjo istoimensko vasico. Danes je videti še nekaj razsutih zidov in ostanek cisterne. Iz vrhnje ploščadi raste velikansko šilo, pretvornik mobilne telefonije. Arheologi so na nekaj krajih iz svojih sond izkopali dovolj dokazov, da je bil Šilentabor selišče in gradišče že v predzgodovini, utrdbeno mesto ilirskih Japodov, ki pa so ga zavzeli Rimljani. Na enem od treh vhodnih mest so odkrili v kamen vdrte značilne kolesnice, ki so ostale za rimskimi vozovi.
Nad tem izrednim visokim prostorom niso navdušeni samo izletniki, temveč tudi umetnostni zgodovinarji, ki so se lotili večletnega restavriranja gotskih fresk pri sv. Martinu. Njegova cerkvica je omenjena že leta 1314, torej precej preden je bil zgrajen obrambni tabor. Baje je bila v svoji romanski osnovi postavljena že v 11. stoletju. Vsekakor gre za star kultni prostor, na katerem je zdaj še pokopališče. Ni razvozlano – in verjetno nikoli ne bo – kateri dogodki, kateri ljudje označujejo razvoj tega prostora in svetišča. Strokovnjaki so prepoznali le poteze čopiča v bogato poslikanem prezbiteriju, ki je po gotsko križno obokan. Okrog leta 1460 jih je potegnil mojster neznanega imena, ki je slikal tudi pri sv. Janezu v Bohinju in je v stroki znan kot »mojster bohinjskega prezbiterija«. Njegove Kristuse, Marije in svetnike je na Šilentaboru močno načela vlaga. Občina Pivka si prizadeva, da bi obstalo, kar je mogoče ohraniti. »Stati inu obstati«, Trubarjev rek, ki smo ga zapisali na kovanec za evro, je, kaže, odvisen prav od njihove množine. Teh nam pač ne more pritihotapiti prebrisani Krpan.
Besedilo in foto Željko Kozinc
Dostop: Na Šilentabor (751 m) se pride iz Pivke (654 m). Pešpot se začenja pri železniški postaji, tik pred železniškim mostom, kjer zavije pod hrib Primož (718 m). Dolga je poldrugo uro ne preveč naporne hoje. Udobneje je na Šilentabor zaviti iz vasi Zagorje (585 m) na cesti proti Knežaku, od koder se na desno odcepi asfaltirana cesta vse do vrha. Iz Zagorja je sicer - na levo - 2 km do gradu Kaleč. Tik pod to vasjo je tudi izvir reke Pivke. Ob visokih vodah so blizu tudi presihajoča jezera: Kalško, Zagorsko, Veliko in Malo Drskovško, Parsko pa tudi jama Parska golobina pod vasjo Parje. Iz Parij je 4 km do vasi Palčje, od katere je streljaj do Palškega jezera. Primerno za družinske izlete in kolesarje v vseh letnih časih. Za obhod jezer je nujna nepremočljiva obutev. Priporočljiv zemljevid je Planinska karta Snežnik, 1:50.000.