Ko stojimo na vrhu Ojstrice in se zazremo proti severu, se pred nami pokaže greben, ki kot pomol predstavlja pregrado med Robanovim kotom in Logarsko dolino. Najbližje Ojstrici je Krofička, ki se nadaljuje v greben Ut, na njegovem skrajnem severu pa je Strelovec, dokaj pohleven, travnat stožec, ki nudi čudovit razgled.
Izhodišče vzpona je Logarska dolina oz. parkirišče pri Domu planincev v Logarski dolini. Po cesti gremo nekaj deset metrov, ko nas smerokaz usmeri na utrjeno kolovozno pot levo. Ko prispemo do strmega pobočja, zavijemo na vijugasto gozdno stezo, ki se začne strmo vzpenjati. Kmalu prečimo grapo, preko katere je speljan lesen mostiček. Steza zavije ostro levo in spet desno. Prečno se vzpenjamo po gozdnem pobočju. Oznaka nas opozori, da smo pravkar prestopili nadmorsko višino 1000 metrov. Steza je kamnita, prepredena s koreninami. Pozorni moramo biti, če se na Strelovec odpravljamo po dežju, saj nam hitro lahko zdrsne. Ko iz gozda stopimo na gorski travnik, pred seboj zagledamo ličen napis Klemenča jama, ki nam odpre vrata do Planinskega doma. Markirana pot proti Strelovcu in Krofički gre mimo doma in se prečno vzpne v gozd. Po nekaj minutkah na desni strani zagledamo znameniti macesen, ki ima obseg 450 centimetrov, v višino pa meri 28 metrov. Zaradi izjemnih dimenzij je razglašen za naravni spomenik.
Pri macesnu se pot usmeri levo in nas pripelje na cvetoči gorski travnik. Travnik prečimo in se znova skrijemo pod krošnjami dreves. Skoraj celotna pot na Strelovec je podprta z debli ter prijetno speljana, da nimamo občutka pridobivanja na višini. Kmalu prispemo do lesene lestve, ki nam pomaga, da se udobno dvignemo na gozdno sleme, ki poteka med številnimi macesni. Ja, jesen tukaj mora biti čudovita. Stojimo na razpotju: desno gre pot na Krofičko, levo pa proti Strelovcu. V prvih korakih celo malenkostno izgubimo na višini, nato se pot položi. Pred štirinajstimi dnevi nas je na tem delu čakalo prvo snežišče. Previdno. V tem delu poti se preči pobočje pod Utami, strmimi skalnimi špicami, ki jih vidimo nad seboj. Petkrat smo prečili snežišča. Pot se je ves čas zmerno vzpenjala. Sledi ruševje, kjer je pot speljana preko skal in razraščenih korenin. Morda bomo morali nekajkrat poprijeti za skalo in že bomo na vršnem travnatem slemenu. Vrh Strelovca se sramežljivo pokaže pred nami. A naj nas ne zavede; vrh še ni prvi kucelj, ki ga vidimo, ampak šele drugi. Povzpnemo se na prvi kucelj, s katerega se med borovci in macesni spustimo ter spet zagrizemo v zadnje korake pod vrhom Strelovca, kjer nas čakata vpisna knjiga in žig. Razgled je čudovit, saj je gora ravno prav pomaknjena proti severu, da se pred nami odpre amfiteater Kamniško-Savinjskih Alp in dela Karavank. Ko se obrnemo proti prehojeni grebenski poti, pred nami dominira Krofička, v ozadju je Ojstrica, sedlo Škarje, na naši levi strani, ko jih gledamo, pa Robanov kot. Orjaška Planjava se razgrne pred nami in daje slutiti, da je med njo in Brano Kamniško sedlo; Turska gora, Skuta, Rinke, Mrzla gora; na severu pa Olševa, Peca in Raduha.
Samo ime gore Strelovec je zanimivo in človek bi najprej pomislil, da v goro sekajo strele. No, verjetno kdaj pa kdaj tudi kakšna udari, a ime ima, baje, korenine drugje. Nekdaj so namreč s Strelovca ob veliki noči streljali z možnarji, da se je slišalo tako po Robanovem kotu kot Logarski dolini, zato je gora dobila takšno ime.
S Strelovca se vrnemo po poti pristopa, lahko pa skoraj tik pod vrhom zavijemo ostro desno navzdol in se po markirani poti spustimo do Icmanikove planine, od tam pa proti Plesnikovi planini. Steza, ki poteka cikcak, se spusti v dolino, kjer se po cesti vrnemo na izhodišče. Lep je tudi spust v Robanov kot, ki pa zahteva dobro logistiko, saj nas do avtomobila čaka kar nekaj kilometrov.
Nadmorska višina: 1763 m
Višinska razlika: 926 m
Trajanje: 5 ur
Zahtevnost: 3 zvezdice