Delo, Trip - Drago Kralj: Zamejska potovnica od Milj do Monoštra (94)
Korenska cesta je dolga, med Podkorenom in ziljskim Ločilom/Hart (12 km) meri 12 kilometrov Za vožnjo z vozovi so jo usposobili šele leta 1734 – V šestih jezikih, še hrvaško in srbsko, le slovensko ne
Nad Podkloštrom je nad Ziljsko dolino na glavnem slemenu Karavank za izletnike več zanimivih točk: trimejna gora Peč/Forno/Ofen (1509 m), smučišča na Sovški planini/Seltschacher Alm (1423 m) in Petelinjeku/Hahnenwipfel (1556 m) ter preval Koren/Wurzen (1073 m) z vasico Strmec/Krainberg (1014 m). Prav o tem naj to pot steče beseda.
Preval med Petelinjekom in Jerebikovcem ni Podkorensko ali Korensko sedlo, tudi ne Korenški prelaz, temveč samo Koren. Tako mu pravijo vaščani Podkorena, enako ga je imenoval domoznanec Rudolf Badjura.
Koren je petsto metrov globoko in dobrih sto metrov široko pretržje v karavanškem slemenu, katerega ovršje je tu zaobljeno, poraščeno z gozdom in komaj kaj skalovito.
Zlagana korenska strmina
Čez Koren drži gorska cesta, ki se iz Podkorena povzpne na preval za 217 metrov, nato pa pade v Ziljsko dolino za 544 metrov. Ko sem v petdesetih letih s kolesom rinil čez Koren, je bila na vrhu dolgega klanca ne le tabla z oznako 26 %, temveč za vsak primer poudarjeno s podobo mrtvaške glave. Z grobim gruščem posuta cesta je bila res grozljiva; spodaj, kjer se kilometer strmine zvije v oster zavoj, je v hrib utrta (še danes!) pot za tiste, ki ne bi mogli zavreti.
Zdaj je divja strmina zravnana do uradnih 18 odstotkov, a zagotovo še vedno pada kar v dvajsetici. No, čez Koren se vozi veliko izletnikov, ne le zato, da se ogne jeseniški predornini in avstrijski vinjeti, temveč zaradi slikovitosti.
Po avstrijski strani drži s Korena slemenska planinska pot proti tromeji (št. 603). Planinska pot z isto številko drži tudi na vzhod na razgledni Kamnati vrh (656 m).
Na vrhu prevala je dolgočasno; ni več uniformirancev, tudi ne našega gostišča, životari le še trgovinica. Na avstrijski strani pa je planinska gostilnica, ki ponudi tudi kaj dobrega in cenenega za pod zob.
Steno v njeni notranjščini krasi velika »zgodovinska« podoba. Na sredini srci v enem srcu in zraven zastavici, avstrijska in jugoslovanska. Ob straneh pa sta para v narodnih nošah, v ziljski in – makedonski. Manjka le še pesem – od Vardara do – Korena ...
Potrudili so se, da ni ob cesti kakih slovenskih obeležij in napisov, celo ne prometnih. Tako je, na primer, napis, ki napoveduje varnostno zavorno stranpot, napisan po nemško, angleško, francosko, italijansko ter hrvaško in srbsko!
Strmec je Kranjska Gora
Še preden se cesta s prevala privije dol do vrha »smrtnega« klanca, na desno vabi kažipot v Krainberg. Komaj štiristo metrov asfalta drži na razgledišče, široko odprto nad dobršnim delom južne Koroške. Na visokem robu stoji na ravnem majcena Marijina cerkev s slemenskim zvoničkom. Postavili so jo v 18. stoletju v vasici, ki se po naše imenuje Strmec (1014 m).
Pri cerkvici je med drevjem skritih pet domačij; mnogim se pozna, da niso več stalno in kmečko poseljene. V eni je bila svoj čas obiskovana izletniška gostilna, ki zdaj zaživi le enkrat na leto. Na žegnanju se zberejo tu rojeni in njihovi mestni potomci, prihajajo pa tudi sosedje Korenci.
Na Strmec se velja potruditi zaradi lepega in poučnega razgleda, ki seže čez vso Beljaško kotlino do Dobrača in Osojščice. Zakaj je nemško ime – Kranjska Gora? V turških časih so tu navadno zakurili prvi kres, ki je Koroški naznanjal, da horde že jezdijo čez Kranjsko proti njim. Kresna opozorila so hitela od plamena do plamena po dolini do Podkorena, kjer je bil vedno nared kdo, ki je odjezdil gor do Strmca s sporočilom: Ogenj!
Nekoč je bilo sedem studencev
Korenska cesta ima še dva priporočljiva izletniška odcepa v zaselku Podkrajnik/Krainegg in ob vhodu v vas Čava/Tschau. Kolovoza zavijeta na vzhodno stran, drugi je prevozen tudi z avtom. Na poti je lesa, ki pa ne pomeni, da je pot prepovedana ali zasebna, temveč le, da jo velja za seboj zapreti.
Na samem je v idiličnem okolju zaselek Marija pri sedmih studencih/Siebenbrünn (574 m). Gotska cerkev z oporniki je bila v spisih prvič omenjena leta 1368. Nastala naj bi, tako trdi kar verjetna legenda, dvajset let po podoru Dobrača. Takrat naj bi nenadoma začela iz hriba teči bistra voda, kar sedem studencev po pol metra vsaksebi. Seveda so pri čudežnem izviru nemudoma postavili cerkvico.
Romarji se tu, pri Gospiški cerkvi, zgrinjajo do današnjih dni. V notranjščini so številne baročne podobe in 120-letni novogotski leseni oltar, delo mizarja Martina Koširja iz Ljubnega ob Savinji. Na stranskem oltarju je dragocen relief, podoba Marijine smrti iz 16. stoletja, še kakih sto let je starejši Marijin kip z napisom Pomoč kristjanov! Tudi večina pesmaric, zloženih na klopi, je slovenskih.
Studence pa so pred nekaj desetletji regulirali, tako da voda teče samo v enem izvirku. Zdaj jim je žal in bi radi vrnili sedmerico, a pravijo, da se najbrž ne bo dalo. Vedno ko sem hodil tod okoli, sem naletel na okoličane ter izletnike in romarje, ki so si prišli natočit to vodo. Eden mi je pravil, da ima v bližnji vasi penzion in gostom ponudi le Marijino vodo, ki je ne le zdravilna (menda za oči), temveč tudi čistejša od vodovodne.
Drago Kralj