Polet - Urška Končar: 10 dni, 7 novinarjev, 2 fotografa, 18 županov, 28 vlakov, 25 avtobusov, 2 trajekta, 1 gondola, 1 raft in 0 večernih toalet. Vse to med 19. in 28. junijem v Alpah.

Devetnajstega junija je po Soči plula smešna druščina. Verjamem, da so bovški prevozniki po reki vajeni vsega, ampak vseeno se mi zdi, da tudi kapitan Anej tisti dan ni bil povsem sproščen. Vsak po svoje so v njegovem čolnu z vesli mahali ena Avstrijka, dva Italijana, dva otroka, dva Slovenca in Nemec. Sledil jim je čoln z Rusom, Angležem, Kitajko, dvema Slovencema, Francozinjo, Italijanom in vodnico Madžarko, ki je govorila angleščino nekako tako, da so iz njene angleščine najprej prevedli v angleščino in kasneje v jezik z rokami. Čeprav se sliši kot dober začetek zapletenega vica, je bila stvar nadvse resna. Vsi mi smo bili udeleženci ture SuperAlp in to je bil šele prvi dan od desetih. Naša naloga je bila povsem jasna – promocija Alpske konvencije, Alp, javnih načinov prevoza in letošnja tematika vode. Ravno zato ni bilo naključje, da smo prvi dan začeli z raftanjem.

Sto milijonov ljudi in vsaj šest svizcev
Od osmih držav, kolikor si jih deli alpski lok, smo jih obiskali šest. Iz Slovenije najprej v Avstrijo, zatem Italijo, Nemčijo in Švico. Vmes pa še drugo najmanjšo na svetu – davčno oazo Liechtenstein. Izpustili smo le 21,4 odstotka Alp, ki pripadajo Franciji, in 0,001 odstotka monaškega predela.
Naporna, a zanimiva pot iz mesta v mesto, kjer so nas vsakokrat sprejeli odprtih rok z lokalnimi dobrotami celo najvišji politični predstavniki. Prava nerodnost pri vsem tem je bila, da nam je organizator pozabil sporočiti, naj v nahrbtnik vtaknemo tudi kaj lepšega od trenirke in gojzarjev. Vsaka občina, regija, kanton ali vas je želela v svet ponesti svoje lepote, na nas pustiti trajen spomin in sporočilo »vrnite se«.
Vse in vsakega si je nemogoče zapomniti, nekaj stvari pa je zanesljivo ostalo in nikakor ni naključje, da so Alpe že več kot 150 let ena najpriljubljenejših svetovnih destinacij. Prvič sem bila tudi jaz del sto milijonov, kolikor jih letno obišče ta naravnogeografski prostor v Evropi, kjer živi okoli 14 milijonov ljudi in zanesljivo vsaj šest svizcev, kolikor sem jih videla. Družbo jim dela približno 30.000 živalskih in 13.000 rastlinskih vrst.
Na območju 5867 občin tako zahtevnega področja, ob dejstvu pospešenega gospodarskega razvoja in kulturni raznovrstnosti, urbanizaciji številnih alpskih dolin in vedno večjih nesoglasjih, ki so nastajala zaradi omejenih razpoložljivih površin v Alpah, je bilo nujno zagotoviti pravni okvir. K njemu so pristopile vse alpske države in prav Alpska konvencija je v tem pogledu mednarodni sporazum, prek katerega pogodbenice izvajajo protokole ter obravnavajo posamezna strokovna področja.

Pastirica in tisoč kipov
Na dan poletnega solsticija sem prvič slišala nekaj več o Velikem Kleku oziroma po nemško Großglocknerju, ki je s 3798 m najvišji vrh Avstrije in Visokih Tur. Pa o tem, da je blizu eden največjih ledenikov v Evropi Pastirica oziroma po nemško Pasterze. Glede na to, da se ledenik izredno hitro topi (od leta 1856 se je površina ledeniškega plašča zmanjšala skoraj za polovico ali povedano drugače: iz njega vsako leto odteče do 10 milijonov kubičnih metrov vode, kar ustreza povprečni letni količini vodne porabe mesta Celovec), vam vsekakor priporočam, da čim prej izkoristite zasebno cesto, ki vodi do razgledne ploščadi Franz Josefs Hohe, od koder boste imeli čudovit razgled nanj. Zapomnila sem si nekaj o projektu gorskih vasi »mountaneering villages«, dilemi med množičnim turizmom in tistim, ki daje prednost majhnemu številu turistov, torej zagovornikom kvalitete, ne kvantitete.
Avstrija je, vezano na tematiko voda, ponujala največ zanimivega. Precej razumljivo, saj že samo avstrijsko Koroško imenujejo dežela tisočerih jezer. Mi smo obiskali drugo največje in s 141 m najgloblje na Koroškem – Milštatsko jezero. Tisto, v katero je po legendi dal v krščansko vero spreobrnjeni karantanski vojvoda Domicijan vreči tisoč poganskih kipov malikov. Od tod ime »millstadt«, iz latinščine »mille statuae«.
O spoštovanju in ljubezni do voda – konkretno do reke Drave – priča tudi prizadevanje Klausa Michorja. Za renaturalizacijo reke se je dolga leta trudil in prepričeval lastnike zemlje ob Dravi, naj namesto umetnega nasipa in umetnega določanja toka reke spoštujejo njeno lastno željo in pot. Pustiti reki, naj sama izbira. Številni sestanki in poskusi so bili zaman, do dne, ko je poskušal znova. Med množico kmetov slušateljev je vstal največji in najbolj čokat. Klaus mi je pokazal, da je imel roke večje kot Schwarzenegger, in tisti hip je bil prepričan, da je po njem. A kmet je zamahnil in rekel: »Zakaj pa ne. V reki Dravi sem se naučil plavati. Če mojo zemljo ob bregu zamenjate za drugo, potem vam jo dam …« In stvari so stekle. Samo ta del renaturalizacije Drave je pomagal obnoviti nekatere živalske in rastlinske vrste.

Zadnja tekma
9. 10. 1963 ob 22.38 so na RAI prenašali ponovitev nogometne tekme med Real Madridom in Rangersi iz Glasgowa. Veliko moških iz doline Vajont v Italiji je ob tisti uri sedelo v gostilnah in niti pomislili niso na to, da bo to zadnja tekma njihovega življenja.
Renato Miggoti je preživeli mož, ki nam je povedal zgodbo o tem, kako sta triinšestdesetega leta človeški pohlep in nepremišljenost vzela skoraj dva tisoč življenj. Takrat, ko ga je oplazila voda, je bil star 16 let in v tej tragediji je izgubil vso svojo družino in prijatelje. Zdaj je predstavnik žrtev in glas, ki po svetu opozarja na katastrofe, ki jih lahko povzroči človek. Je starec neverjetne karizme, in če ga znaš pogledati v oči, začutiš njegovo globoko bolečino. Ni naključje, da je za svoj poklic izbral arhitekturo.

Ko gora hodi, je dobra gora
Zgodba o Vajontu je zgodba o gori Toc, ki ji domačini prevedeno pravijo tudi gora, ki hodi. Odkar so poleg nje leta 1960 zgradili jez kot del velikega hidroenergetskega sistema, ki bi zadoščal za 14 odstotkov vseh potreb Italijanov po elektriki, je gora sprva hodila počasi. Takrat najvišji jez na svetu je v svojem jedru nosil 353.000 kubičnih metrov betona, ki so ga položili 261 metrov visoko. Tri leta, kolikor časa so preizkušali potrpljenje te gore, so se dogajali večji in manjši zdrsi. Narejene so bile računalniške simulacije, geološko zgradbo so raziskovali z vrtinami, zgradili seizmografski laboratorij za spremljanje nenehnih potresov in premike zemlje opazovali s pomočjo reflektorjev. Geolog Edoardo Semenza in Leopold Muller sta jasno napovedala, da takšno ravnanje vodi v katastrofo, vendar je vlada skupaj z družbo SADE, ki jo je vodil profit, vsa opozorila preslišala. Premike gore so bolj ali manj uspešno nadzirali z uravnavanjem vodne gladine v jezu, vse dokler niso dosegli in celo presegali 700 metrov. Niti zaposleni niso bili več prepričani o varnem početju in so tistega usodnega dneva, ko so spremljali razmere na gori in jezu, dali celo odstraniti okna v stavbi, da bi pri zdrsu laže ušli v zatočišče, izvrtano v gori.

Ko gora steče, pa je katastrofa
In je stekla. V umetno jezero je s hitrostjo 30 m/s zgrmelo 270 milijonov kubikov gore Toc. Nastal je 250 metrov visok val in v treh smereh povzročil ogromno škode, največ človeških življenj pa je odnesel ravno po dolini Vajonta navzdol. V Longaroneju tisti hip niso vedeli, kaj se dogaja. Na katastrofo jih je opozoril sprva šibak veter, ki je bil posledica odrivanja vode zraka pred seboj. Veter je postal orkanski in tiste, ki jih ni ubila voda, so ubile hiše, skale in vse, kar je tedaj letelo po zraku. Reka Piave je narasla za 10 m.
Zdaj je čez jez speljana pot za vodeni ogled. Na eni strani sta kamnita gmota in poraščeni del, prepad pa globok 50 m. Zdi se, da je tu od nekdaj. Druga stran jezu ti šele ponudi občutek globine, in takrat začutiš vrtoglavico in občutek jeze ob zavedanju, kako enostavno bi bilo preprečiti katastrofo. Poleg atomske bombe, Černobila in 11. septembra velja Vajont za največjo katastrofo, ki jo je povzročil človek. Vsako leto organizirajo tek na jez v spomin na tragedijo.

Morilsko blato
Druga tragedija, za katero smo izvedeli tisti dan, prav tako posledica gospodarskih interesov in človeške neumnosti, pa se je dogodila nedaleč stran v dolini Stava. Stava1985 je fundacija, ki opozarja in ohranja spomin na 268 življenj, kolikor jih je devetnajstega julija 1985 ugasnilo pod 180.000 kubiki blata, ki je bil stranski produkt rudnika flora. Dva bazena blata, ki sta dvaindvajset minut čez poldne tistega dne popustila in se zapeljala na 4,2 kilometra dolgo pot v dolino, sta porušila tri hotele, 53 hiš, šest poslovnih stavb in osem mostov. Le redki, ki jih je blato pri hitrosti 90 km/h oplazilo in obšlo, so preživeli. Na tem mestu je zdaj muzej. S težkim srcem je o dogodku pričal Grazziano Lucchi, ki se je odločil, da bo svet nenehoma opominjal na to, da njegova družina ni umrla zaman.

Srhljivo lepa Via Mala
Večer pred tem, ko smo nameravali s kolesi do ene najznamenitejših sotesk v Evropi, sem poslanca švicarskega parlamenta vsaj petkrat vprašala, ali je nevarno in grozno in ali bom zmogla. Seveda mi je bilo jasno, da so zdaj razmere tam precej drugačne kot v zimi leta 1800, ko je 330 metrov globoka soteska pogoltnila veliko vojakov. Ampak Via Mala je s svojim prevodom »slaba pot« vzbujala strahospoštovanje. Vsi so vedeli, da se bojim višine, tudi Hansjörg Hassler, ki mi je v jeziku, ki ga danes v kantonu Graubünden govoril le pol odstotka ljudi – retoromanščini – odgovoril, da je prepričan, da bom zmogla tistih 321 stopnic, kolikor jih vodi v sotesko.
Res čudovita pohodna pot, ki je le del 65-kilometrske pohodne poti Via Spluga. Vsekakor lepotica, ki jo bom nekega dne prehodila, seveda pa bom še prej našla ovinek mimo 60 metrov dolgega visečega lesenega mostu, ki je edina stvar, ki jo nameravam na njej zaobiti. Nikakor pa ne priporočam zaobiti mesta Zillis. Ne le zaradi lepe protestantske cerkvice in muzeja, ampak tudi zaradi hotela, kjer bi si v različnih časovnih obdobjih posteljo delili s kraljico Viktorijo, Napoleonom, Nietzschejem, H.C. Andersenom in Einsteinom.
In tistega leta, ko bom že ravno v Švici, bom vsekakor šla tudi na vožnjo z vlakom. Glacier Express na svoji poti po švicarskih Alpah pelje čez 291 mostov in skozi 91 predorov. Rdeče-beli lepotec, ki vas v devetih urah za približno 150 evrov v prvem razredu prepelje iz St. Moritza v Zermatt, ponuja neverjetne razglede.

Pred domačim pragom
Desetdnevna pot je ponudila toliko novega, da je nemogoče opisati vse. Fantastični planinski masiv Dolomiti v severni Italiji, ki je ravno tedaj postal del seznama Unesca in zaradi katerega pričakujejo 30-odstotno povečanje obiska turistov, željnih pogleda na vrh Marmolade, ki je njihov najvišji vrh. Ledeniško turo po Monte Rosi z ogledom znanstvenega inštituta Angelo Mosso, ki ponuja pogled na prelepo Margherito (4554 m), in kolesarjenje po dolini Aosta z ogledom muzeja Walser. Via Alpina, ki me še danes »preganja«. Izkusiti del petih mednarodnih pešpoti skozi osem držav, kar pomeni 341 etap in več kot 5000 km od 0 do 3000 m nadmorske višine vse od Slovenije do Monaka, je načrt za prihodnost.
In če končam tam, kjer smo mi pravzaprav začeli – pred domačim pragom, moram omeniti vasico Dovje in hišo Pr'Katr. Predvsem gospo Cirilo, ki ne pozabi povabiti otrok na pot triglavskih pravljic. V hiši, ki je bila včasih kovačnica, zdaj izvajajo razne delavnice in vas med drugim naučijo peči kruh v kmečki peči. Prav v tej hiši pa je bila 22. avgusta 2007 novinarska konferenca pred položitvijo temeljnega kamna za gradnjo Slovenskega planinskega muzeja, našega dolga do naše znamenite in bogate planinske dediščine. Tudi Alp.