Potovanje v naša protislovja se začne z vprašanjem: zakaj smo obtičali v sporu med sovražniki in prijatelji okolja?
V vedno temnejši sliki podnebne krize je čas za spremembo pogojev. O človeku in naravi ne govorimo več, to nima smisla, ker pač smo del narave in zato je škoda, ki jo delamo, v prvi vrsti škoda samim sebi. In potem ideologije ne spadajo zraven, kot bi nas prepričale določene politike - za boj za pravico, proti kratkovidnosti in aroganco najbogatejših. V knjigi boste našli štiri razloge za takojšnjo spremembo če nam je mar za človeka in življenje na zemlji: družbena krivica, okoljska krivica, podnebna krivica in generacijska krivica. Vse ostalo je stvar pogovora.
Ali torej gore obstajajo zato, da se nanje lahko povzpnemo, po njih plezamo, smučamo?
Ali je v tem zelo krhkem ekosistemu smiselno zasledovati model razvoja, ki temelji na rasti? Na vsakoletnem povečevanju števila turistov in objektov?
Zakaj so si druge kulture, od Himalaje do Andov, predstavljale obstoj svetih gora, krajev, ki bi se jih človek moral izogibati?
Kaj nas ta ideja o (ne)postavljenih mejah uči?
La Montagna Sacra (Editori Laterza, serija I Robinson / Letture) je nova knjiga Enrica Camannija, ki je v italijanske knjigarne prišla v aprilu. Pisec velja za enega od najpomembnejših osebnosti italijanske gorske kulture (znanega tudi pri nas) in člana delovne skupine, ki promovira projekt Sveta gora - Monveso di Forzo. Že iz tega vidika lahko razumemo, kako pomembno je Camannijev nov prispevek za (s)poznavanje in razumevanje sporočila. Sporočila, na katerem temelji projekt, ki predlaga razglasitev gora med dolinama Soane in Cogne za "svete". Sporočilo v knjigi je različno citirano - avtor npr. (tudi) sprašuje, če bi se vzdržali plezanja. Je to predlog, ki je brez primere za zahodno kulturo (če odštejemo stroge parke)? V nekaterih pogledih revolucionaren in strnjen v manifestu, ki ga je že podpisala avtoritativna skupina alpinistov, pohodnikov, znanstvenikov, novinarjev, pisateljev in igralcev, zbranih v delovni skupini.
Projekt je neizogibno sprožil burno razpravo, ki je razdelila svet okoljevarstvenikov in obiskovalcev gora. Gre za provokacijo, ki se dotakne razgaljenih živcev kolektivne kulture in občutljivosti ter potrošniški družbi predlaga samoomejitve in refleksije, ki so v drugih kulturah pogostejše kot kadar koli prej. Svete gore in kraji obstajajo od Latinske Amerike do Avstralije do himalajskih verig in obstaja na tisoče romarjev, ki jih častijo, namesto da bi se povzpeli nanje. Po drugi strani pa je Monveso di Forzo razglašen za "svetega" v sekularnem pomenu izraza brez kakršne koli verske konotacije, vendar natančno predvidi pomen, ki spominja na temeljni pomen ideje in nujnost meje, povezano s stopnjo invazivnosti, ki je zdaj značilna za človeško prisotnost v gorah in drugod po planetu. Pogosto pretirana prisotnost se kaže glede na vedno bolj kritično okoljsko realnost, s katero se moramo soočati v svetovnem merilu in katere učinki se še posebej jasno kažejo prav v gorskih območjih.
Narediti Monveso di Forzo nedotakljiv za težnje po posesti, nadvlado in osvajanje, ki prepogosto motivirajo človekova dejanja, z nedvoumno škodljivimi posledicami. Brez dvoma simbolična akcija, vendar z emblematično in močno kulturno vrednostjo.
V svoji Sveti gori Enrico Camanni sledi zgodovini zadnjih stoletij in prikazuje, kako je bil človekov odnos do gora, še posebej do Alp, vedno podrejen. Najprej vera, nato vojne, nazadnje turizem ta obdobja so gore in planinski svet obravnavala kot kraje, uporabne za človeka, lepote, ki jih je treba uporabiti, "polepšati," osvojiti in včasih zlorabiti. Celo danes, v dobi ekološke preobrazbe, se zdi, da je edini razvoj, ki ga deli politika, razvoj novih obratov, cementiranja gora ter drugih špekulacij od kočljivega vprašanja Cime Bianche pod Matterhornom do invazivnih projektov na Sassolungu v osrčju Dolomitov do objektov za zimske olimpijske igre Milano-Cortina 2026. Toda ali res ni omejitev?