Borut Peršolja: Knjigo Na črnih poteh sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.
(Opozorilo: prispevek razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)
***
Po padcu s strehe brunarice v Chamonixu, na katero je zlezel pijan, so ga po zlomu reber, vretenc in lobanje, sestavili v eni izmed francoskih bolnišnic. »V starodavni družbi, ki so ji vladala etična načela, zdravniki pijandur niso smeli oskrbovati enako skrbno kot tiste, ki so jih zares potrebovali. Ničesar mi niso očitali, rešili so me.« (14–15) Geograf Tesson (z dolgo kilometrino spoznavanja sveta peš, s kolesom in v samoti) se z »razbolenim telesom, s krvjo nekoga drugega v žilah, z udrto glavo, paraliziranim trebuhom, zabrazgotinjenimi pljuči, s hrbtenico, polno vijakov, s skaženim obrazom« in za začimbo – epilepsijo zaobljubi, da če jo »odnesem s celo kožo, bom prehodil celo Francijo.« In jo je, od 24. avgusta do 8. novembra, po diagonali s startom v narodnem parku Mercantour na jugovzhodu do polotoka Contentin na severozahodu države. Večji del sam, na posameznih odsekih pa s sestro in prijatelji. Navkljub temu, da se je »v osmih metrih padca postaral za petdeset let.« (14)
- »Živjo, greš proti mestu?« sem vprašal. »Ne,« mi je odgovoril. »Imaš tam gori čredo?« sem vprašal. »Ne.« »Greš dol na počitek?« »Ne.« V kratkem se bom moral odvaditi te mestne navade, želje po načenjanju pogovora. (18)
- Bilo me je strah, po padcu je bila to moja prva noč na prostem. Tla so me spet sprejela – tokrat dosti manj grobo. (20)
- Ob modernizaciji gorate pokrajine se ljudje stekajo v doline kakor voda. In dolina, dementna, se niti ne spominja, da je v hribih nekdaj brbotalo življenje. (43)
- Pokrajina je bila podobna samo temu, kar je v resnici. (55)
- Izgubljati težo med hojo, to pomeni puščati malo sebe po poti. (64)
- Človeška geografija je oblika zgodovine. Pokrajina se je v štiridesetih letih tako preoblikovala zaradi avtomobilov. (69)
- »Še vodijo živino peš na pašo?« sem ga vprašal. »Pa kaj še! Pastirji so pravi buržuji! A tovornjaki jih peljejo in televizijo imajo v planšarijah!« (71)
- Na vsakem obronku je stal kak »prepovedan lov«, »privat«, »prepovedan prehod« in celo »zadnje opozorilo«. Človek zna urejati naravo, jo ograjevati, jo antropizirati, kot pravijo geografi. (75)
- Ta nemogoča Francija je kakor apnenec: prebavil jo je čas. (81)
- Nisem hotel pozabiti, da je geologija postavila svoje oltarje nad ravninami, še preden so jo ljudje začeli posnemati s svojimi zvoniki, pod katerimi so trdili, da se je Bog, nepovezan z lastno stvaritvijo, preizkušal v geotektoniki. (85)
- Tisti večer sva zakurila na robu pečine nad naseljem Chassagnes. Ujede so rezale skozi zrak. Šotorska tkanina je vso noč tleskala v vetru, z zvokom jader, ki neresne mornarje, dremajoče na straži, v paniki trgajo iz spanca. Opolnoči se je Gras, s svojo notranjo uro netopirja, hotel pogovarjati. (90–91)
- Na gozdnatem pobočju je kostanjevo listje že škripalo pod podplati. Dnevi na granitnih bregovih ne bodo imeli istega okusa. Vedel sem, da geologija močno vpliva name. (96)
- Lahkih in dolgih korakov sva šla čez greben, prosta, rezala sva jo skozi svetlobo in anemično trato. Bilo je pravo vzdušje za hojo; lahko se tudi nikoli ne bi ustavila, če bi le pot ostala na grebenu. (99)
- Tam se je začel navduševati nad morjem oblakov. Všeč mu je bilo vse, kar zabriše svet: oblaki, razdalja, vodka. (114)
- Ali drevo vlije nekaj svoje moči v organizem tistega, ki spi pod njim? (117)
- Hodil sem zdržema šest ur. Preganjal me je dež: lilo je kot iz škafa, ni bilo prav dosti zraka med kapljami. (122)
Da Francozi nimajo humorja? Da je črni humor lahko le drzen in porogljiv, tak, ki sproža smeh kot značilen odgovor na navidezno nesmiselnost in absurdnost bivanja? Da je hoja dolgočasna, popotni dnevnik pa ni nikakršna literatura? Kdor pritrjuje vsemu zapisanemu, naj knjige nikar ne bere, še manj kupuje. Vsi ostali – to pa smo tako rekoč vsi (ja, treba je biti optimist!) – pa knjigo MORAJO prebrati. (Knjiga je literarna podlaga filma Sur les chemins noirs, v katerem glavno vlogo igra Jean Dujardin in so ga začeli prikazovati letos.)
Dvomim sicer, da se po knjigi da narediti dolgohodni pohodniški, celo destinacijski produkt, ki bi ga bili veseli v francoskem Bohinju ali njihovi STO. Je pa Tesson nedvomno naredil korak po obhodnici, ki se začne pri človeku in se k njemu tudi vrne. Namesto bergel mu služi pokrajina, ki mu nudi oporo za smele trditve in prismuknjene ideje. Tragika dogajanja ni v naporu hoje in pasteh, ki si jih izmišljuje poškodovano telo. Veličastnost dogajanja je v gibanju Tessona skozi spreminjajočo se pokrajino. In v tem uniformiranem svetu – tudi zaradi ukrepov Evropske unije? – bi to lahko bila tudi Slovenija, Hrvaška ali dodobra kultivirana katera od jedrnih članic …
Žmohtni drobci so seveda srečevanja: z ljudmi, z živalmi, z rastlinami, s preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, s samim seboj.
Odlična pripoved zanimivega avtorja, ki mu želim samo zdravja. Egoistična želja po še – hoji in branju.