Dnevnik - Miran Šubic: Zavedam se, da je dreganje v živo rano boleče, a vnaprej dodajam: ne morem, ne smem, ne znam, nočem soditi o bivanju in nehanju drugih.
Še najmanj o ljudeh, ki počnejo nekaj, kar množici ni dano. Niti posamezniku, ki je del te množice. Zopet je bila tam nekje drama. Zopet je nekje pod nebom umrl Slovenec. Zopet smo soočeni s tem, da je temu botrovala narava. Zopet smo vsi lahko prizadeti, žalostni, ker smo izgubili pogumnega človeka, ki je počel nekaj, kar nam ni dano. Nekaj, česar si ti, on, jaz ne upamo!
Kdor je vsaj površno spremljal zgodovino naših "osvajanj nemogočega", mu morajo biti, žal, znane tudi žrtve. Bistveno manj jih je kot na cestah, manj, kot jih vzamejo tako banalne nesreče, kot je podiranje drevja v domačem gozdu. Vsaka od njih pa sproži temeljno vprašanje: "Zakaj?"
Zakaj torej vsaka taka nesreča pusti enake posledice kot tiste, ko nekdo "nenadoma zapelje levo" ali nanj pade "drevo, ki ga je požagal"? Se je temu mogoče izogniti in to preprečiti, in koliko k vsemu temu dodajamo vsi tisti, ki si ne upamo - za svojo in svetovno slavo - smučati niti z najbližjega hriba? Vprašanj je cela kopica, odgovori bi lahko resnično drezali v bolečino svojcev in prijateljev in vseh občudovalcev, da o somišljenikih sploh ne govorim. Teh bo vedno dovolj, da bodo naredili kaj še bolj norega (za navadne smrtnike), še bolj neodgovornega (za navadne smrtnike), kajti oni si upajo izzivati naravo: vreme, skalo, led, sneg, globino, višino, karkoli.
V čem je torej tako opevani pogum? Da ni pogum morda v tem, da svojemu izzivu kdaj rečeš "ne", ker se zavedaš, da te doma čaka otrok, ali pa morda trije ali celo pet, šest? Ker si do njih odgovoren, si tako zelo pogumen, da hodiš vsak dan delat, da jih preživiš? Tak pogum je manj atraktiven od tega, da nekje tam daleč preizkušaš sebe in vse nas: koliko časa bomo vsi mi verjeli, da so ti izzivi tudi naši izzivi? Da je izziv izjemnih posameznikov tudi last množice, ki te izzive hrani z medijsko in splošno pozornostjo?
Kajti: ni več pomembno, da si bil tam in tam in počel to in to. O tem morajo vedeti vsi, mora biti spletni prenos, morajo biti zraven mediji, morajo se vsi čuditi in to po možnosti - ali pa kar zanesljivo - tudi plačati! Podvig in izziv sta brez tega le egotrip, ki zanima zgolj posameznika; šele ko ga izpostavi množici, doseže zavesten ali podzavesten cilj. Ta pa je v tem, da je ta množica sestavljena iz tistih, ki si ne upajo, in zato izpostavlja njega, ki si to upa. Ali še bolje: tisti, ki si to upa, ne potrebuje več le sebe, svojih sposobnosti, svoje notranje energije - nujno je najti še bolj nor, še bolj "odbit" izziv, da bodo oči tistih, ki si ne upajo, še bolj debelo izbuljene, da bo medijska pojedina še bolj bogata in bo - kaj bi se sprenevedali - kaj ostalo tudi v žepu…
Nočem nikomur jemati občutkov ob "spopadanju Slovencev z naravo" v Himalaji ali kjerkoli drugje. Preprosto sem prepričan, da novinarska konferenca o smrti prijatelja resnično ni tisto, kar bi si želel kdorkoli. Pa čeprav ni ne subjektivne ne objektivne odgovornosti in krivde. Je samo bivanje in prenehanje bivanja. Smrt namreč izbriše vse vprašaje, ki sem jih zastavil izključno s pozicije tistega, ki si ne upa.
Statistika nesreč ob izjemnih podvigih je za Slovence tragična, ker nas je pač toliko manj. Ste vedeli, da smo dali goram dvajset ljudi, da je toliko in toliko družin ostalo brez očeta? Od Nejca Zaplotnika do Tomaža Humarja in še prej in žal tudi kasneje se nam trgajo niti. Kajti življenja teh ljudi so po njihovi izbiri na nitki. Smrt pa zareže v družino in narod. Zato si iskreno želim, da bi večkrat znali vsi mi presoditi, kaj je za koga izziv, kdaj pristriči peruti Ikarju v sebi, preden se nam stopijo krila, ker smo preblizu tistega, česar ne moremo doseči.
Medijska požrtija se bo seveda nadaljevala in še naprej se bomo vsi hranili z (ne)uresničevanjem izzivov sočloveka. Vendar pa me ne bo nihče prepričal, da je poveličevanje najbolj herojske smrti boljše od tega čudovitega bivanja na Zemlji. Ker slednja pripada tudi nam, ki si ne upamo. Zato bi danes raje srečal nekje Tomaža Humarja, kot poslušal najbolj ganljive izraze občudovanja ali celo filozofske in psihološke analize, zakaj ga ni več. Kajti samo to je dokončno. Da ga ni več.
Miran Šubic