Dnevnik - Vanja Alič: Sanacija katastrofalnega plazu Stovžje, ki je območje Mangarta razdejal leta 2000, se tokrat prav zares končuje.
Razen sedmih življenj, ki so pod plazom ugasnila za vedno, naj bi bilo po skoraj devetih letih spet vse tako, kot je bilo, oziroma še bolje. Pri koncu je namreč tudi gradnja veličastnega viadukta pri Mlinču na cesti Log pod Mangartom-Predel pri odcepu za Mangartsko sedlo nad vasjo Strmec. Bržkone je to obliž na rano tamkajšnjim prebivalcem, ki se jim je sanacija zavlekla zaradi pomanjkanja denarja, "nestrokovnih prijemov" in drugih nepredvidljivih zapletov.
| |
 |
|
| |
(Foto: Indirekt)
|
|
Viadukt Predel, kot se uradno imenuje, bo nadomestil stari most, ki ga je, tako kot vse drugo, pokopal rušilni plaz, ki je prihrumel s Planine Mangart. "Preden so postavili pontonski most, je na tem mestu stal samo majhen dvometrski mostič. Kot otroci smo skakali z enega konca na drugega, čeprav je bila pod njim globoka soteska. Zdaj so na tem mestu - namesto normalnega mostu - postavili pošastno zverino, s katero se hvalisajo, da je največji tovrstni dosežek v Evropi," pravi Bernard Cuder, ki na Planini Mangart že pol stoletja prideluje bovški ovčji sir po starodavnih receptih in ne deli navdušenja z Direkcijo RS za ceste ter drugimi vpletenimi. Še posebno zato, ker ve, kako je "do najzahtevnejše tovrstne gradnje v Sloveniji in največjega tovrstnega objekta v alpskem svetu" sploh prišlo.
Viadukt, ki bo premostil sotesko nad Mangartskim potokom na višini okoli 50 metrov, bo dolg 128 metrov, širok 9,8 metra, vozišče na viaduktu pa bo široko kar šest metrov! In da čudenju še ni videti konca, bosta viadukt krasila tudi dva metra široka pločnika na vsaki strani, ki naj bi med drugim služila kot razgledna točka za adrenalinske obiskovalce. Gradnja tega čudesa bo davkoplačevalce stala nekaj več kot 2,68 milijona evrov.
Pomisleke pa buri tudi cesta, ki je že tako ali tako strma, medtem ko na navozu na viadukt doseže še večji naklon, kar bo marsikomu v zimskih mesecih povzročalo dodatne preglavice. Še ena nenavadna odločitev, ki gre domačinom v nos, pa je, da bo odslej cesta na Mangartsko sedlo speljana po strmem klancu, kjer je zgrmel plaz Stovžje, ne pa po stari trasi, ki so jo nekoč zgradili Italijani.
Ob omembi nove ceste in megalomanskega viadukta se člani družine Cuder in prijatelji, ki edini "stalno bivajo" na območju Mangarta, le družno nasmehnejo. Kaj pomenijo ti hudomušni nasmeški, je razložil najstarejši od Cudrov, ki se mu ves rompompom okoli viadukta v glavi odvija kot slab deja vu iz najstniških dni: "V šoli sem imel malce prismuknjenega sošolca, ki pa se je razumel na tehniko. Obnašal se je kot ti, ki gradijo most. Do svoje hiše je naredil dva metra široko pot, čez potok, ki vodi do te poti, pa je naredil osem metrov širok most."
Cuder meni, da bi lahko za denar, ki je bil zapravljen za viadukt, dodobra uredili in razširili cesto proti Mangartskemu sedlu: "Ampak to so lobiji, to je biznis, zato razumem. Vse vodilne može, ki so načrtovali viadukt, sem tri mesece vozil naokoli ter jim razlagal to in ono. Mislili so, da sem 'čoban', zato sem od njih izvedel veliko stvari. Ko pa so nekega dne ugotovili, da vendarle nisem zgolj 'čoban', nenadoma niso več delili z mano svojih idej." Naš sogovornik, ne zgolj "čoban", ampak tudi profesor matematike in fizike, je prepričan, da je do takšnega mostu prišlo bolj po pomoti. "Ta človek, ki me spominja na mojega prismuknjenega sošolca iz mladih dni, je med tistimi betonskimi bloki dneve in noči slonel v ne povsem naravnem psihofizičnem stanju, opazoval globočino pod seboj in si venomer nekaj mrmral. Sam pri sebi sem tedaj razmišljal, da se mu blede. Ampak vidiš, do kod je prilezel ta veliki konstruktor? Vse se da, če so le posredi višji interesi."
Vanja Alič