Delo, Kultura in družba - Špela Dobnikar: Pod svojo hišo skoplješ veliko jamo, v njej urediš plezalne stene, na stežaj odpreš vrata in rodi se Bricalp.
V Svetem Duhu pri Škofji Loki je dom družine Kovačič. Mitja in Pavla ter njuni štirje otroci so prava športna družina. Svojo strast so hoteli deliti s sorodnimi navdušenci, pa je pod njihovo hišo pred tremi leti vzniknil pravcati plezalni center – Bricalp. Vrhunsko opremljen in s prijetnim vzdušjem je pridobil že številne obiskovalce.
Kako se je sploh začelo? Mitja Kovačič, po poklicu frizer, po duši pa gorski vodnik, razlaga, da so imeli najprej v garaži manjšo steno za svoje otroke. A je zaradi navdušenja sosedovih otrok kmalu postala premajhna. Sprva je nameraval prostor le nekoliko povečati, potem pa ga je prevzela misel, da naredi kar plezalni center.
Ideja je v skoraj treh letih, ko je Mitja hodil od urada do urada, počasi dozorevala. Uradniki se namreč nikakor niso mogli odločiti, v katero kategorijo naj bi njegovo zamisel vtaknili. Tovrstna dejavnost dotlej pri nas pač še ni bila registrirana. No, tudi še danes je to verjetno edini objekt v Sloveniji, ki ustreza vsem predpisanim standardom, ki ima opravljen tehnični prevzem in je namensko zgrajen zgolj in samo za plezanje.
Danes ima Bricalp enak status kot, denimo, planinsko društvo, Mitja pa v njem izvaja različne programe športnega in alpinističnega plezanja. Skratka, vse skupaj je še vedno – vzorčni primer.
Gradnja centra je trajala osem mesecev, denarni vložek pa za družino tudi ni bil mačji kašelj. Žena Pavla, ki je pri Kovačičevih »finančna ministrica«, je bila glede te investicije precej skeptična. Mitja pa se je zavestno odločil za tveganje in njun edinstveni projekt že prerašča v uspešnico. Tretje leto po odprtju ima plezalni center enkrat toliko obiskovalcev, kot sta sprva načrtovala Mitja in Pavla. Po sedanjih izračunih naj bi se vložek povrnil v petnajstih letih, zadovoljen par pa že razmišlja, kako bi projekt še izpopolnil.
Temelji zaupanja
V poznih popoldanskih urah plezalni center Bricalp kar vrvi od obiskovalcev. Od najmlajših, ki so »komaj »shodili«, pa do starejših začetnikov in že izkušenih plezalcev. Očitno je, da se tukaj vsi dobro počutijo. Kot pojasni Mitja, delujejo na skandinavski način, torej na podlagi zaupanja v obiskovalce.
Zaupanje rodi zaupanje, zato v
Svetem Duhu vse odlično deluje
Pri prihodu v center je namreč »sprejemna« soba velikokrat prazna, tako da plezalci vstopnino poravnajo pri naslednjem obisku, ko je Mitja doma. V sprejemni sobi si gostje lahko izposodijo tudi pas ali plezalke. Kdor center zapusti zadnji (zapira se ob 23. uri), je, denimo, zadolžen, da – ugasne luči.
Iz sprejemnice po stopnicah navzdol sta nekaj metrov pod zemljo vkopani manjša, otroška dvorana, ki bo vsak čas v celoti oblečena v steno, in večja dvorana. V zadnji je poleg različnih stopenj previsnih sten napeljanih tudi nekaj višjih smeri. Vsega skupaj je okrog 600 kvadratnih metrov plezalne površine, naenkrat pa lahko sprejme 35 plezalcev. Najdaljša smer, ki jo je mogoče preplezati, je dolga deset metrov.
Celoten objekt je ekološko naravnan. Ker je dvorana približno šest metrov vkopana v zemljo, je temparatura v njej bolj ali manj konstantna, s toplotno črpalko pa jo ogrevajo oziroma hladijo na stalnih 18 stopinj. Zrak se v prostoru zamenja v desetih minutah, kar je svojevrsten fenomen, ki precej zmanjša tudi težave z magnezijevim prahom, ki so značilne za tovrstne prostore.
»Iz plenic« v steno
V treh letih, kolikor deluje Bricalp, se je v njem zvrstilo okoli tisoč obiskovalcev, od tega sto petdeset otrok. Sprva sta lastnika predvidevala, da bo od maja do septembra zatišje, saj imajo v toplejših mesecih plezalci raje naravno skalo. A se je izkazalo, da tudi v poletni vročini številni plezalci raje pridejo v center, kjer je pod zemljo prijetno hladno.
Če izvzamemo naključne obiskovalce, ki so v Bricalpu vedno dobrodošli, se drugi večinoma zvrstijo na tečajih. Vodi jih Mitja, ki sam pleza od leta 1979. Poleg tega se v Bricalpu ukvarjajo tudi z vodenjem izletov po vsem svetu. Posebej za trekinge v Latinski Ameriki je Mitja pravi specialist. Njegova še neizpolnjena želja pa je lastna odprava na kakšen osemtisočak.
Poleg alpinistične šole vodijo v centru tečaje za vse stopnje športnega plezanja, tako za odrasle kot za otroke in mladino. Na njihovih plezalnih uricah štejejo najmlajši le tri leta in pol, pa se že vzpenjajo po steni. Saj ni tako hudo. Kovačičev najmlajši, denimo, ima komaj dve leti in pol, pa prepleza že pol otroške stene!
Špela Dobnikar
Fioto David Sakelšek