Polet.si: Če potujete v Nepal, boste gotovo obiskali tudi v hribe. A ne katere koli. Prepričan sem, da je na seznamu vaših želja tisti del himalajske verige, ki je najbliže najvišji gori na svetu.
Ali pa vsaj tisti del, s katerega je mogoče najbolje videti masiv Anapurne. Če pa tudi tega ni, potem se boste gotovo odpravili v hribe, najbliže glavnemu mestu, proti Langtangu. Vse je super, a mogoče ste, vsaj kar zadeva izkušnjo, naredili napako. V Nepalu je še marsikaj drugega kakor omenjena »sveta trojica« trekingov.
Včasih peš, danes z letalom
Kar seveda ne pomeni, da je »trojček« kakor koli slabši od tistega, kar je očem, prvič v Nepalu, skrito. Nikakor ne! Everest, Anapurna in Langtang so tri odlične destinacije, ki imajo ogromno adutov za pozitivno izkušnjo. Vse tri omogočajo neposreden stik z najvišjimi vršaci, na vseh se je mogoče tudi kot navaden pohodnik in brez večjih težav povzpeti do nadmorskih višin, ki jih v Evropi ni mogoče doseči. Odvisno od želja posameznikov, so tudi zaradi čedalje bolj obljudenih krajev in boljših cestnih povezav mogoče različne časovne kombinacije in pristopi z različnih smeri. Če je bilo včasih mogoče opraviti dostop do, recimo, prelaza Thorung La v Anapurni oziroma treking okoli Anapurne v treh tednih, ga je danes s kombinacijo letala, džipa, avtobusa, tovornjaka in/ali motorja mogoče že v enem tednu.
Nikoli nisi sam
Kar pomeni, da je na teh treh poteh v sezoni (spomladi in jeseni) gneča. In to velikanska gneča. Tako velika, da je, če ste sami ali v manjši skupini in niste organizirani, včasih težko dobiti sobo oziroma prenočišče. In povpraševanje določa tudi vrednost ponudbe. Cene tako prenočišč kot hrane in pijače (steklenica vode je lahko tudi tri evre in več!) so zato v teh treh regijah veliko višje kakor v turistično manj obljudenih krajih.
Ampak ključna stvar (vsaj zame) je promet na omenjenih pohodniških »avtocestah«. Kdor upa na samotno pohajkovanje po dolinah pod osemtisočaki, se je hudo zmotil. Tako kot zvečer in zjutraj mizo deliš s praktično vsem svetom, tako je tudi čez dan, ko se premikaš proti končnemu dnevnemu cilju. Vedno nekdo! Nikoli miru! Vse najboljše razgledne točke so tako ali tako opisane praktično v vseh vodnikih, zato novih skoraj ni mogoče najti! Tudi če potuješ sam, nisi pravzaprav nikoli sam. Si pa zato na enem najlepših, najbolj zanimivih in najvišjih krajev na svetu. Kar tudi nekaj šteje.
Everest trek
Gotovo najbolj priljubljena destinacija severovzhodno od Katmanduja. Če je bilo pred leti za pot treba rezervirati tri tedne, je, odkar je v Lukli letališče, pot do baznega tabora pod Everestom in nazaj mogoče opraviti v dveh tednih. Kako velik promet je na tej »relaciji«, se je pokazalo lani, ko je slabo vreme za pet dni prekinilo letalske povezave. Vsak dan se je v Luklo »zvrnilo« med 500 in 800 ljudi, tako da je kraj doživel pravi logistični infarkt s pomanjkanjem hrane, pijače ... Stvar je bila tako huda, da je bilo treba posredovati s helikopterji in tako zmanjševati kritično maso ljudi. Gneča je praktično na vsej poti proti Kalapatharju, točki, s katere se odpre pogled na Everest, gneča je tudi v baznem taboru, kjer v sezoni na vzpon čaka več kot tisoč ljudi ...
Kakor koli, iskati »off the beaten track« je nesmiselno, bolj kot to je poleg narave zanimivo, kaj, kdo in kako se vse odpravlja med te vršace (tudi gneča ima seveda svoje čare). Vseeno malo manj priljubljena, zato pa enako zanimiva je smer, ki se nad zadnjim večjim krajem Namche Bazaarjem odcepi od glavne smeri proti baznemu taboru. Smer pelje proti zahodni strani ledenika Ngozumpa, ponuja pa praktično iste vršace, le da z druge smeri kakor bazni tabor Everesta. Z »vzpetine« Gokyo Ri (približno 5400 višinski metrov) se v zgodnjih jutranjih urah ponuja prekrasen razgled na – kaj drugega kot Everest. Kdor hoče še, se lahko poda na dnevno turo čez ledenik Ngozumpa in se na drugi strani priključi »klasični« poti proti baznemu taboru Everesta.
Anapurna trek
Druga najbolj priljubljena destinacija, do katere je zaradi lažjega dostopa kakor masiv okoli Everesta mogoče dostopati z različnih vstopnih točk. Če je bilo nekoč izhodišče in cilj simpatično mestece Pohara ob jezeru jugozahodno od Katmanduja, podvig pa je trajal tri tedne, je danes povsem drugače. Tudi Pohara ni več mestece, ampak prava turistična točka z nešteto hoteli in restavracijami, ki se čedalje bolj razvija v mondeno središče, središče za adrenalinske športe.
Kakor koli, Pohara ima letališče, od koder je mogoče leteti do Jomsoma, kraja na višini dobrih 3000 metrov nadmorske višine. Od tam je mogoče leteti tudi nazaj, kar pomeni, da si pot čez gorski prelaz Thorung La skrajšate za dobrih deset dni. Ampak še vedno ujamete vse vršace od Anapurne, Machapuchare, Daulagirija ... zato pa izpustite niže ležeči, prav tako osupljivi svet in še marsikaj, kar bi se vam lahko zgodilo na poti, a se vam, ker se niste odločili, ne ... in se nikoli ne bo!
Anapurna omogoča tudi tri-, štiri-, pet- ... -dnevne trekinge, je prehodna brez večjih težav, ima odlično logistiko. Tisti, ki so jo obiskali zunaj sezone, tudi pozimi, pravijo, da je nekaj povsem obvladljivega, kar zadeva prehodnost, da pa so narava in vsi tisti, ki jih srečaš, povsem nekaj drugega kakor med visoko sezono.
Langtang trek
Masiv najbliže Katmanduju, severno od njega. Od izhodiščne točke ga loči dobrih sto kilometrov oziroma 10 ur z lokalnim avtobusom. Do vrha doline se je mogoče sprehoditi v štirih do petih dneh, pot nazaj gre lahko po »daljšnici«, mimo jezer Gosaikunda, predrznejši pa se lahko v Katmandujsko dolino čez Helambu spustijo celo peš.
Gorovje Langtang je za pohodnike najprijaznejše, pot po dolini se ves čas zmerno vzpenja, ni nobenih prehodov med soteskami in dolinami, kmalu se zravna in zgolj rahlo vzpenja. Začne se pri nadmorski višini 1400 metrov, zadnja spalna točka je okrog 4000 nadmorske višine. Pred leti jih je zaradi visokih cen, ki jih je narekovalo visoko povpraševanje, doletel tako imenovani učinek bumeranga, ki je tako posamezne kot organizirane goste začel odvračati od cilja. Ukrepali so hitro, tako da je Langtang spet v cenovnem razredu drugih dveh, če ne celo malce pod njima. Pred drugimi pa ima prednost, da ga je mogoče zaradi bližine prestolnici in lažje prehodnosti obiskati v praktično vseh letnih časih.
Manaslu trek
Za zdaj še zelo »bazičen« treking okoli osemtisočaka. Šarm je v tem, da se začne pri višini približno 500 metrov, vrh je prelaz na dobrih 5000 metrih, konec pa nekje pri 800. Dve dolini, prelivanje podnebnih pasov od subtropske sopare in vročine do deset pod ničlo, avtohtone lokalne kulture, osnovna logistika, pristnejši stiki z domačini, predvsem pa nič gneče, samota in mir. Ponavadi poteka 17 do 20 dni, mogoče ga je (skupaj z dvema dnevoma vožnje) opraviti v dveh tednih.
Fizično je precej bolj zahteven od Langtanga, prav tako od Everesta in Anapurne, če je pot brez počitka, pa še posebno. Je zelo slikovit. Nadaljevati ga je mogoče proti Anapurni, saj je zadnji del poti skupen.
Tamang Heritage Trail
Izhodišče teden trajajočega treka je enako kot za pot proti Langtangu. Razlika je le ta, da namesto proti dolini zavije na nasprotno stran. Proti lokalnim vasicam na robu parka, v katere je do še pred nekaj leti noga turistov le redkokdaj zašla. Danes ni veliko drugače, zato je »vandranje« oziroma hoja od ene do druge vasice v sredogorju, ki nikoli ne preseže 3000 nadmorskih metrov, še toliko bolj prijetno.
Če mislite, da je nemogoče biti edini turist v vasi, se bridko motite. Je mogoče in odlično je! Za tiste, ki jih privlačijo zgolj in samo vršaci (na katere nikoli ne bodo mogli), treka ne priporočam, za vse, ki jim je jasno, da je smisel vsega hoja in mir, pa je nujen. Pa še brez pretiranih telesnih naporov in v prekrasni naravi in z vasicami z avtohtono budistično kulturo.
Ganesh Himal trek
Severozahodno od Katmanduja je v dobrem tednu mogoče opraviti treking, ki prav tako prepriča z bogato lokalno zgodovino, praznimi pohodniškimi potmi in mirom, ki ga ponujajo. Če je goro od daleč mogoče opazovati tudi iz Langtanga in Manang Heritage Traila, je tokrat hoja povsem okoli njegovega vznožja. Pot se dvigne do 4100 metrov nadmorske višine, na poti do nje pa se vije med terasami, bogato floro in favno, ob jasnem vremenu vam čas krajša več kot 35 vršacev, višjih od 6000 metrov.
To je le začetek
Trek Daulagiri, Makalu base camp, Mustang, Dolpa ... z vsako odločitvijo za destinacijo se pojavi množica novih. Sveta, vrednega ogleda, je v Nepalu ogromno, veliko več kot le za enkratni obisk. Omenjeni trekingi so zgolj »iniciacija«, vstopno okno v eno od neštetih možnosti. Posebna zgodba so individualni trekingi, dogovoriti se je mogoče za obisk praktično vsake destinacije, ne glede na oddaljenost in zahtevnost.
Po drugi strani pa sta dovolj že dve uri vožnje iz glavnega mesta, na obronke Katmandujske doline, in znašli se boste v svetu, ki ne bo veliko drugačen od sveta, deset dni oddaljenega od prve ceste.
A. J.