Večer, Reportaže, ljudje - Petra Lesjak Tušek: Ljubiteljski fotograf Sebastijan Oblak ni stremel po rekordih, a je vendarle segel po njih, presežni svet Uršlje gore vtisnjen v fotomonografijo
Zakaj in kako lahko neka gora človeka tako prevzame, da se ji preda s strastjo, se naveže na vsako njeno (ne)uhojeno vzpetino, na razkošen razgled na neznatni svet pod vzpetino ali mistično meglico, ki zastira poglede v višave in nižine. "Saj po svoje niti ni čudno, da fotografirate goro in oblake in da ste nenehno v višavah med oblaki, če pa se že pišete Oblak," me prešine misel, s katero ob premierni predstavitvi njegove izjemne fotomonografije z naslovom Uršlja gora, presežni svet, na Prevaljah podrezam fotografa Sebastijana Oblaka. "Heh, saj sem res še največ oblake slikal," odvrne in nadaljuje v svojem gostobesednem slogu, ki se še najbolje odrazi v pogovoru v dvojini ali čim ožjem krogu, manj pa v številnejši družbi.
(Foto: Sebastijan Oblak)
35 tisoč posnetkov gore
"Pravzaprav nisem nameraval preštevati in dosegati rekordov, kar zgodili so se," razlaga ljubiteljski fotograf, ki svojo muzo v nešteto oblikah odkriva v Uršlji gori, čeprav je spoznaval širši gorniški svet, od Kilimandžara, Mont Blanca do Andov. 66-letni Ravenčan zlasti odtlej, ko je po štirih desetletjih dela v ravenski železarni v pokoju, vsak trenutek izkoristi za pohod na goro, ki s svojo čarobnostjo in mističnostjo prevzema številne Korošce in jih (na)veže nase. Oblaka je gora pravzaprav povsem zasvojila in ni pretirano reči, da bi lahko zanjo umrl. "Spominjam se pohoda v mrzli zimski noči, ko sem padel v luknjo, iz katere se približno uro nisem mogel izkopati. En fotoaparat sem imel v roki, drugega okoli vratu, zaradi tankih rokavic pa me je v roke neznosno zeblo. Ne vem, kako sem se sploh izkopal, izgubil sem tudi fotoaparat. Bil sem prepričan, da bom zmrznil. To še ni bilo vse. Ko sem se v tej temni samoti dokopal do zamrznjenega avta, mi skoraj dve uri ni hotel vžgati. Takrat sem bil prepričan, da se z gore ne bom vrnil," razlaga eno svojih ekstremnih doživetij. Uršljo goro je v vseh njenih obrazih, v štirih letnih časih ter domala v sleherni minuti dneva ujel v fotografski objektiv na kar 35 tisoč posnetkih. Najbolj intenzivno je bilo v njegovem 60. letu starosti, ko se je na "Urško" podal kar 450-krat in ko ga je večkrat spremljal sin Matej, ki je ob neutrudnih podvigih izgubil kar 40 kilogramov. Tudi takratni pohodi niso minili brez nesreče. Čeprav je na nevarnosti, ki v višini prežijo v temi in mrazu, opozarjal svojega sina, jo je Oblak skupil kar sam. "Padel sem po Kozjem hrbtu (ena od težjih smeri na Uršljo goro, op. p.) in končal ves v mavcu. A naslednji dan sem bil spet na Uršlji," v smehu razlaga svojo neustavljivost.
Izpiljen občutek za fotografijo
"Sebastijan Oblak natančno ve, kdaj lahko Uršljo goro ujame najlepšo - bodisi tik pred sončnim vzhodom bodisi takoj po sončnem zahodu, med neštetimi vzponi na goro, ki so se začeli ali končali sredi noči, je izpilil občutek za tako imenovano zlato uro za fotografiranje. Tako tudi ve, da je treba fotografirati tudi takrat, ko so razmere na gori neprimerne celo za gibanje, kaj šele za fotografiranje," je značilnosti svojega kolega opisoval priznani fotografski mojster Tomo Jeseničnik. Urejanja Oblakove fotomonografije se je lotil tako zavzeto, kot bi bila njegova lastna, in prav gotovo je vrhunska knjižna izdaja, ki jo v teh dneh predstavljajo v sodelovanju z založnikom, Kulturnim društvom Mohorjan Prevalje, posledica Jeseničnikove neizprosne natančnosti. Oblaka je spoznal pred leti, ko se je v Koroški osrednji knjižnici predstavil s svojo prvo fotografsko razstavo. Dejanski pomen njegovega opusa pa je, kot razlaga Jeseničnik, začutil, ko je za urejanje knjige, ki je jubilejna, 50. Mohorjanova knjižna izdaja, dobil v izbor okoli 1600 fotografij. Okoli dvesto jih je pripravil za objavo v knjigi, v katero sta smiselno povezana vzpon na goro in sestop z nje skozi letne čase in katere zgodbo so obogatili še z zapisi o doživljanjih gore, ki občutek povezanosti z naravo z vsakim obiskom le še poglobi.
Pravzaprav je težko delati zgodbo z Uršlje gore, pripomni Oblak, veliko lažje bi jo bilo ustvariti v Triglavskem narodnem parku na primer, kjer se gore spajajo ena z drugo in so njihove razsežnosti veliko večje od Uršlje. A po drugi strani je njena veličina prav v majhnosti in zlasti v globljih pomenih, ki jih skriva. "In kje je Uršlja gora, mar ni raj na zemlji in je dom zavrženih in na križ pribitih, ki so v srcu nosili bogastvo revnih, spoštovanje, bratsko pomoč in so bili ponosni na svoj rod in njegovo zgodovino?" v monografiji, ki jo predsednik društva Mohorjan Jožko Kert označi za veliko simfonijo o lepoti in duhovnosti, zapiše vsestranski kulturni ustvarjalec, vselej pronicljivi Mitja Šipek. Svoje razmišljanje sklene z nagovorom, s katerim z Uršlje gore pošilja globalno sporočilo, danes nadvse aktualno: "Ljudje, ki hočete ustvariti raj na zemlji z mečem v rokah, ali ste tudi vi ustvarjeni po božji podobi? Kakšna je torej podoba boga, ki vas je ustvaril? Stopite na Uršljo goro brez meča in videli boste raj na zemlji!"
Petra Lesjak Tušek