Več, 21.07.06 – Marjan Raztresen: Znameniti Eiger v švicarskih Alpah se sprošča

Tresla se je gora. In prdnila

ZnamenitI Eiger v švicarskih Alpah se sprošča. Zaradi topljenja ledu se je umaknil ledenik in na vzhodnem pobočju gore je nastala razpoka, velika za dva tisoč hiš. Konec tedna je skalna gmota res zgrmela v dolino, a še zdaleč ne vsa. Šlo je zgolj za prdec, je pripomnil tamkajšnji župan. Največji podor v Alpah v zadnjem stoletju pa še visi v zraku. In privablja množice turistov. Piše MARJAN RAZTRESEN.

Na vzhodnem pobočju znamenite švicarske gore Eiger se je odprla velikanska razpoka, najmanj dva milijona kubikov skalovja se odmika od pobočja in grozi, da se bo sesulo na Spodnji Grindelwaldski ledenik. Petina tega se je prejšnji četrtek že podrla, strokovnjaki pa pravijo, da bo takšna veličastna igra narave odslej v Alpah verjetno stalnica.

Prejšnji četrtek ob 19.20 je velikanski skalni odlom nadvse hrupno zgrmel z vzhodnega pobočja Eigerja v globino in zavil znano turistično vas Grindelwald pod seboj v gost oblak prahu. Kot je povedal geolog Hans Rudolf Keusen, se je odlomil desni del 250 metrov dolge razpoke, v dolino pa je zgrmelo »komaj« 400.000 kubikov skalovja in ne 700.000, kot so sprva poročali. Vendar poznavalci menijo, da je to šele začetek in da se bo od gore v najbližji prihodnosti odtrgalo še najmanj dvakrat toliko kamenja; župan Grindelwalda Andreas Studer se je izrazil, da je četrtkov odlom le majhen Eigerjev prdec, saj se bo nekaj mnogo večjega zgodilo naslednje dni.

Firbce matra. Hansruedi Burgener, zakupnik in oskrbnik planinskega hotela Bäregg, ki so ga postavili 1775 metrov visoko nad morjem, pod mogočnim Eigerjem (3970 m) in nad znamenito švicarsko vasico Grindelwald, ima zadnje tedne polne roke dela. Že dober mesec pričakuje, da se bo podrl in zrušil v dolino velikanski del vzhodnega pobočja visoke gore, tega veledogodka pa noče zamuditi množica radovednih planinskih popotnikov, ki se z gondolsko žičnico pripeljejo iz Grindelwalda do zgornje postaje in se od tam zgrinjajo k tej na novo zgrajeni koči, od katere je lep pogled na Eigerjevo vzhodno pobočje. Še nikoli v zgodovini ni bilo na tej žičnici toliko potnikov, kot jih je zdaj. Po več kot 500 jih pride vsako od lepih sobot in nedelj v upanju, da bodo priče največjemu skalnemu odlomu stoletja v Centralnih Alpah, kjer se v varni razdalji okoli 600 metrov od koče odpira v gori 250 metrov dolga razpoka, za katero je bilo do minulega četrtka dva milijona kubikov skalovja. »Vreme je primerno in mnogi bi radi čisto od blizu videli to veličastno igro narave,« pravi oskrbnik, ki mu bo podirajoči se Eiger prinesel poleg medijske slave tudi kaj denarja. Osem velikih pekačev sadnega kolača, ki ga vsako jutro speče gostilničarka Marianne Burgener, zmanjka že zgodaj dopoldne, posebna kava, imenovana Gorski podor, pa gre v velikanskih količinah za med.

Jez in jezero. K Eigerju in h koči prihaja tudi vse več geologov. V Bernske Alpe se je skoraj preselil mož tega poklica Hans Rudolf Keusen, ki že leta dolgo meri spremembe na pobočjih štiritisočakov Eigerja, Möncha, Jungfraua in drugih visokih gora. Padajoče kamenje mu je razbilo že nešteto aparatur, tako da si je moral izmišljati vedno nove merilne metode. Tako on kot njegovi kolegi so še pred dvema tednoma ročno merili skalne razpoke: na apnenčasto skalo so pritrdili ploščice in vsakih nekaj dni ugotavljali, ali se razdalje med njimi večajo. Zdaj je to že dolgo prenevarno in merijo dogajanja v skalovju z laserskim skenerjem. Sprva, od 16. junija naprej, ko so začeli meriti 250 metrov dolgo glavno razpoko, se je širila za štiri centimetre na dan, pozneje so namerili že polmetrske premike, še pozneje se je razpoka odprla kakšen dan za 77 centimetrov, nazadnje že za 91 centimetrov. Ko je bila široka že skoraj šest metrov, se je stanje nekoliko umirilo.

Seveda niti takšen poznavalec, kot je Keusen, ne ve, kdaj se bo odlomila cela luska, velika kot dva tisoč enodružinskih hiš ali dva Empire State Buildinga skupaj. »Dejstvo je, da se kamnina premika, in sicer hitreje, kot sem pričakoval, pri čemer se gora otresa skalnih blokov. Ta del bi se lahko krušil počasi in prav nič spektakularno, možno pa je tudi, da se bo gora umirila in bo kamnina nekaj časa stabilna,« pravi, medtem ko skalovje skoraj nepretrgoma grmi v divjo gorsko globel. Ne izključuje pa niti možnosti, da se bo največji del gorskega pobočja podrl naenkrat in da bo kamenje kot ogromen zamašek začepilo sotesko na koncu ledenika. Če bo ledeniška voda med kamenjem lahko odtekala, se bo s tem dogajanje končalo, če bo za jezom nastalo zajezitveno jezero, bi obstajala nevarnost poplavnega vala, brž ko bi vodovje podrlo jez. Mogoče pa je tudi, da bi težke skalne gmote odprle votline, ki so nemara pod ledenikom, v njih bi nastala jezera, druga voda pa bi odtekala v dolino. Že zdaj so ob padanju velikih skal na spodnjem delu ledenika nastali kraterji, ki kažejo, da so pod ledom jamske votline.

Geologi merijo.

Odkar so zadnje dni profesorji in študenti ženevske univerze prinesli h koči Bäregg najnovejši laserski skener, s katerim lahko do milimetra natančno merijo skalne premike na 3,3 milijona merilnih točkah in spremembe zaznavajo tridimenzionalno od vrha do dna razpoke, so vse bolj prepričani, da se luska ne bo podrla naenkrat, ampak bo ob razpoki razpadala košček za koščkom, kar se je že pokazalo prejšnji četrtek.

Pozor: bloki padajo. Zaradi nevarnosti so planinske poti do grindelwaldskega ledeniškega jezika zaprli. Gorski vodnik in vodja gorskih reševalcev iz Grindelwalda Kurt Amacher pravi: »Na pot sicer ne more pasti kamenje iz razpoke, če pa bi se zrušila velika gmota skalovja, bi bil lahko nevaren zračni pritisk, ki bi nastal ob tem, pričakovati pa je mogoče tudi velikanski oblak kamnitega prahu.«

Ob močno obljudenih poteh h gorski restavraciji Bäregg, ki so jo postavili šele lani na drugem kraju namesto koče Stieregg (tej so grozili plazovi), so postavili večjezične informacijske table, ki pojasnjujejo, kako naj bi ljudje ravnali, če bi se z Eigerja na drugi strani globeli odlomil skalni blok, ki bi povzročil velikanski oblak prahu. Če bi ta oblak ogrozil gorske obiskovalce, je v Grindelwaldu pripravljena skupina gorskih vodnikov, ki bi četrt ure po dogodku odletela s helikopterjem na pomoč. Za večjo varnost obiskovalcev so zadnje dni postavili celo ograde in posebna opozorila ob delih poti, od koder so šli nekateri radovedneži v prav nevarno bližino padajočega kamenja, da bi odlome skalovja bolje videli in fotografirali.

Pogoste odlome spremljata prah in bobnenje, ne pa tudi potresu podobno grmenje. V nobenem primeru pod Eigerjem ne grozi takšna nevarnost, kot je grozila avtomobilski cesti čez prelaz St. Gotthard, kjer so morali odstreliti približno 6000 kubikov skalovja, ki je viselo nad cesto – toda na pobočju Eigerja se odmika od gore dvestokrat večja skalna gmota. Na Gotthardu je padajoče skalovje konec maja letos ubilo nemški zakonski par, ko je na njun avto zgrmel velik skalni blok, leta 2003 pa je v poletni vročini padel z Matterhorna velikanski skalni blok in razdejal cestno galerijo na Velikem sv. Bernardu. V Grindelwaldu namreč pada skalovje 300 metrov nižje na spodnji del Grindelwaldskega ledenika, tik preden se dolina na koncu ledenika zoži v sotesko. Tega skalovja je že toliko, da je popolnoma prekrilo ledeniški jezik.

Mariannin nos. Čeprav ljudem pod Eigerjem ne grozi neposredna nevarnost, pripovedujejo obiskovalci nove koče o »prav neprijetnih občutkih, ko se ni mogoče znebiti vtisa, koliko energije se sprošča v gori«. Tako so pripovedovali, ko so pred dvema tednoma z grozo opazovali odlom velikanskega skalnega nosu, ki je štrlel iz luske. Odkar se je z orjaškim oblakom prahu zrušil na ledenik, ga nihče ne omenja drugače kot Mariannin nos. To ime se je nekdanje štrleče skale prijelo zato, ker je gostilničarka v Bäreggu Marianne Burgener ob pogostih pogovorih o skalni razpoki redno ponavljala: »Boste videli, da bo prišel!« Voznik zobate železnice pod štiritisočak Jungfrau Thomas Lanz še zdaj pripoveduje, kako so ljudje ondan daleč spodaj v Grindelwaldu, ko se je zrušil Mariannin nos, opazovali velikanski oblak prahu, ki se je od spodnjega grindelwaldskega ledenika širil vse do njih, vsepovsod po vasi pa je legla kot film tenka prašna plast.

Sicer pa so po dosedanjih podorih tam dobile imena še nekatere druge skalne tvorbe; v steni se je med drugim izoblikoval približno 30 metrov visok apnenčast steber s prostornino približno tisoč kubikov, ki ga imenujejo Sveča, Menih ali Črna Marija. Kar koli pa že nastane tam, je gigantsko; med odlomljenim kamenjem niso redki kosi, ki jih je mogoče po velikosti primerjati s 40-tonskimi tovornjaki, temu ustrezno pa so veliki oblaki prahu.

Ogrožene žičnice. Kot pravijo znanstveniki züriške univerze, so vzrok za nastanek razpoke na Eigerju (in najbrž še česa drugega) napetosti v skalovju, ki se sproščajo, potem ko se je zaradi klimatskih sprememb in posledično topljenja ledu umaknil del ledenika. Voda, ki vdira v skalne razpoke, povzroča napetosti, v skalovju se odpirajo razpoke in kamnina postaja prhka. Eiger, na primer, ki je bil zaradi mraza, ledu in snega doslej pod drugačnimi pritiski, se »sprošča«. To se bo po njihovem mnenju še nadaljevalo. Če se bodo poletne temperature povečale za tri stopinje Celzija, kar je mogoče realno pričakovati, bodo ledeniki že v naslednjih letih izgubili 80 odstotkov površine, ki so jo imeli med letoma 1971 in 1990. In še več: vsi ledeniki v Alpah bodo do konca tega stoletja popolnoma izginili, če se bo tako kot zadnja leta nadaljevalo globalno segrevanje ozračja in če se bodo temperature povprečno dvignile še za dve stopinji. »Edinole največji ledeniki, na primer Veliki Aletsch v Švici in tisti na najvišjih alpskih vrhovih, bodo ostali do 22. stoletja,« pravijo. Za primerjavo navajajo konkretne podatke: leta 1970 je merilo 5150 ledenikov v Alpah 2909 kvadratnih kilometrov, kar je bilo za 35 odstotkov manj, kot so merili leta 1850, po izredno vročem letu 2003 pa se je njihova površina iz sredine 19. stoletja zmanjšala že za polovico. Sicer pa imamo zgovoren primer tik pred nosom: Triglavskega ledenika, znamenitega Zelenega snega, je zdaj komaj še za vzorec.

V nevarnosti so tudi žičnice v Švici, ki stojijo zaradi taljenja ledenikov na vse trhlejših tleh. V višinah nad 2800 metrov postaja skala zaradi topljenja ledenikov nestabilna. Približno 16 odstotkov vseh švicarskih žičnic stoji na terenu, ki se spreminja. Milijonske investicije bodo potrebne, da bodo žice obvarovali pred porušenjem. Pod nekatere žičnice so že položili folije, ki naj bi preprečile topljenje ledu, na zgornjih žičniških postajah pa ponekod dovajajo v kletne prostore mrzel zrak, da bi tako hladili ta del gore.

Odveč je strah, da bo podrta gora Eiger povzročila gorje; ko se bo zrušila na ledenik, bo to zanimiv in neškodljiv naravni pojav. Marsikaj drugega, kar je povezano s klimatskimi spremembami, bi nas moralo mnogo bolj skrbeti.

Marjan Raztresen