Večer: Ledenik pod Skuto je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja omogočal poletno smučanje
Trideset let Kranjske koče na Ledinah
Ledenik pod Skuto je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja omogočal poletni smučarski poligon, kjer so bile priprave alpskih smučarjev za dosego prvih svetovnih zmag
V soboto so na Ledinah počastili trideset let Kranjske planinske koče. Pod Skuto so se zbrali člani planinskih društev iz Dolenjske, Štajerske, Gorenjske in Primorske, člani slovenske vlade, obrambni minister ter predstavniki avstrijskokoroškega zamejstva: Beljaka, Celovca in Železne Kaple. Prišla je planinska delegacija iz Južne Tirolske, slavja so se udeležili tudi
Danilo Škrbinek, podpredsednik Združenja alpskega loka osmih držav, in predstavniki avstrijske gorske reševalne službe in avstrijskega Alpenvereina. Ostenja Rinke, Mrzle gore, Velike koroške Babe pa so zapolnili alpinisti, ki so počastili 30 let delovanja in izgradnjo Kranjske koče na Ledinah.
Množico planincev in gostov je pozdravil župan Jezerskega
Milan Kocijan, čestital Planinskemu društvu (PD) Kranj za dobro in skrbno delo pri zagotavljanju dobre ponudbe v tem planinskoalpinističnosmučarskem biseru in dejal: “Gore pa so še posebno pomembne za utrjevanje dobrih odnosov in tudi kar najboljše oblikovanje človeških vrednot.“
Tomaž Jamnik, načelnik GRS Kranj, je obudil spomine na nesrečo v akciji gorskega reševanja s helikopterjem, ki se je zgodila pod Kranjsko kočo v letu 1975, ko so v trčenju med skale in macesne izgubili življenje vsi: ponesrečenec, pilot in zdravnik. Z minuto tišine so počastili spomin nanje in tudi na pokojne graditelje Kranjske koče na Ledinah, delegacija GRS in policije pa je položila venec ter prižgala sveče.
Projekt izgradnje koče so kranjski planinci pričeli leta 1975 na pobudo takratnega predsednika PD Kranj
Francija Ekarja in ob podpori odbornikov Cirila Hudovernika, Janeza Zajca, Emila Herleca, Kati Tomanič, Ceneta Kranjca, Balda Bizjaka. Izjemni in nepozabni so bili delavci graditelji tovorne žičnice. Prva oskrbniška legenda Kranjske koče je bil planinski poet in markacist Ivan Eržen, ki je z Viktorjem Obedom, Baldom Bizjakom in Karlom Bajtom ponovno usposobil in obnovil planinske poti do Ledin. Svoj prispevek so dali tudi alpinisti s tem, ko so začrtali prve nadelave za pot na Veliko koroško Babo.
V obdobju delovanja Kranjske koče na Ledinah so postavili tudi spominsko znamenje Jerneju Krču, članu kranjske podružnice SPD, prvemu gorskemu vodniku SPD in znanemu oskrbniku Zoisove koče na Kokrškem sedlu in Češki koči.
Za energijo in zdravje
Mag. Franci Ekar je dejal, da je danes tu le kot planinec s spoštljivimi spomini in hvaležnostjo, da se je z dobro voljo in izjemno energijo ta izgradnja zgodila, da se je v tridesetih letih tudi potrdila in utrdila in da dobro koristi namenu za interes človeka, ki ljubi goro in ljudi, da dobi zdravje in energijo za novo ustvarjalnost in splošno blagostanje. Ministra za obrambo pa je zaprosil za odpravo težav za gore in planinstvo, ki jih bo država Slovenija morala urediti, kot je to urejeno v državah EU.
Gre za zagotavljanje sredstev za sanacije in ekološke ureditve in posodobitve planinske infrastrukture, planinskih objektov z nameščanjem čistilnih naprav, za odpravo naftnih derivatov, okolju neprijazne kemije v planinskemu svetu. Čeprav je bil pred kratkim sprejet zakon o planinskih poteh, je treba opredeliti vire finansiranja za vzdrževanje, obnovo in označevanje. Tudi lokalne skupnosti ne vedo, na katerih območjih potekajo planinske in visokogorske poti, ki so pomembne za planinske, pa tudi športnoturistične aktivnosti in dejavnosti.
“Menimo, da bi občine, kjer so ta pota, morale za vzdrževanje dobiti posebna namenska sredstva. Tako kot si okoljevarstveno ozaveščena EU prizadeva obvarovati in zaščititi od človeka še ne izkoriščene gorske površine, bi morali imeti v Sloveniji več korajže, da bi končno uredili že petdeset let nastajajoči Savinjski regijski park,“ je dejal mag. Franci Ekar.
Več podpore prostovoljstvu
“Država je do neplačanega društvenega prostovoljstva nekako ledeno hladna; tudi moralnih podpor in priznanj je vse manj. To področje je zanesljivo velika vrednota vsakega naroda, v tem se kažeta moč in domoljubje. Želimo stimulativno davčno in finančno politiko za te dejavnosti delovanja in neoviranost dela z jasnimi in sprejemljivimi predpisi. Želimo tudi finančna sredstva za obveze, ki jih imamo na področju mednarodnih sodelovanj, programov, tehnik dela, standardizacije opreme, naravovarstva, zaščite, varovanja in reševanja,“ je zaključil Ekar in se zahvalil ministru
Karlu Erjavcu za razumevanje in pomoč.
V okviru ministrstva za obrambo nastaja v Bohinjski Beli center za gorsko usposabljanje z mednarodnim obsegom center odličnosti. In na Ledinah so se dogovorili, da bodo med ministrstvom in planinsko zvezo sklenili sporazum o strokovnem sodelovanju na področju teoretičnega in praktičnega usposabljanja iz področja planinske šole, alpinistike in reševanja.
Minister Karl Erjavec, pohodnik, planinec in športnik, je dal veliko priznanje Planinski zvezi Slovenije za delo in poslanstvo ter ob koncu povedal: “Predsednik Ekar mi je napolnil težak nahrbtnik zadolžitev in posredovanj, vendar bom zmogel in tudi postoril, kar bo možno.“
Dostopi:
Gozdna cesta, dolga šest kilometrov, vodi z Zgornjega Jezerskega po dolini Ravenske Kočne do spodnje postaje tovorne žičnice, od koder je do koče uro in pol. Če želimo peš, pa lahko gremo od postaje pri Planšarskem jezeru po dolini Ravenske Kočne do spodnje postaje tovorne žičnice in naprej po lovski poti še dve uri in pol; ali pa od postaje pri Planšarskem jezeru do kota v Ravenski Kočni in naprej po Slovenski poti, hoje je za dve uri in 15 minut; od postaje pri Kazini po transverzali do Češke koče in naprej skozi Žrelo pa je tri ure hoda.
Urška Šprogar
Koča stoji na planoti Ledine tik ledenika pod Skuto. Na tem mestu je nekdaj stala ovčarska koliba, kjer so pasli ovce z Jezerskega. Kočo, ki se po arhitekturi razlikuje od drugih planinskih postojank, vendar se ujema s pokrajino, ki jo obdaja, so odprli 31. julija 1977. Na strehi je ploščad za pristajanje helikopterjev. Leta 1992 so kočo temeljito obnovili in namestili fotovoltne celice za pridobivanje električne energije, leta 2002 pa uredili čistilno napravo in povečali fotovoltaični sistem. Koča je poleg planincev in alpinistov namenjena tudi smučarjem, saj je na ledeniku pod Skuto visokogorsko smučišče. V gostinskem prostoru je 80 sedežev in točilni pult; v šestih sobah je 60 postelj, skupnih ležišč ni. Koča ima WC, dve umivalnici in prhi s toplo in mrzlo vodo, centralno ogrevanje, tekočo vodo, elektriko, radijsko zvezo in tovorno žičnico.