Prejeli smo - Dario Velušček: Skoraj trideset let je minilo, ko smo v Slovenji dobili svoj prvi nacionalni park. Ljudje so ga takrat sprejeli z pričakovanj in hkrati z dvomi, ki so bili za vsega vajeno prebivalstvo razumljivi.
Danes ugotavljamo, da je potrebno zakon popraviti. Nedvomno ga je čas povozil. Ob tem pa se moramo vprašati; Je bil Triglavski narodni park prilika ali še ena omejitev več, meja vajenemu prebivalstvu na Tolminskem in Bovškem? Smo s starim zakonom uspeli doseči načrtovane cilje?
Odgovor je vedno dvoplasten. Da in ne. Uspeli smo omejiti prostor, ga fizično označiti in ga sprejeti za svojega. Preprečili smo določene projekte, ki bi lahko usodno posegli v prostor. Z dobrim delom zavoda smo ustvarili mednarodno znano blagovno znamko.
Nismo pa uspeli doseči vsaj dveh zelo pomembnih ciljev. Prekinitev izseljevanja prebivalstva, razvoj kmetijstva in gozdarstva in kar je najpomembnejše, ohraniti naravo tako kot so jo naši predniki v stoletjih soustvarili.
Danes govorimo o trajnostnem razvoju prebivalstva in ohranjanju narave. Govorimo o sožitju človeka in biosfere. Zavedamo se potrebe po boljših možnostih, ki jih bo zakon zagotovil. Cilji ostajajo še vedno isti. Čutiti je željo, da bi popravili zgrešeno. Vendar predlogi razvojnih usmeritev delujejo medlo in znano. Uvedli bomo ekološko kmetovanje, ekološki turizem, ponujali zeleno naravo, umetno obrt, prodajali spominke in mimoidočemu na planini lahko ponudili mleko in sir, če bomo upoštevali HACAP predpise.
Današnji čas hitrega razvoja, ko smo vstopili v Evropo in začeli z velikimi projekti, podprtimi z EU sredstvi, nam omogočajo bistveno več. Slovenja je postala eno veliko gradbišče avtocest, sedaj še obnove železniške infrastrukture, Šoštanj 6 ... Ljubljana postaja mesto steklenih palač, ki se želi primerjati z Evropskimi metropolami. Predlagatelji zakona pa ponujajo le drobtinice.
Obstoj TNP-ja ne vpliva samo na prostor znotraj parka, ampak definira širše okolje in mu vsiljuje specifičen način življenja in razvoja. Zato bi morala država razumeti, da je trajnostni razvoj ljudi v parku in tudi ob parku odvisen od razvoja širšega prostora. Tolminska in Bovško sta naravno omejeni proti Furlaniji, pa še meja je naredila svoje. Za to tvorita naraven žep, brez sodobne cestne povezave.
Potresi in druge nesreče večkrat sprožijo pozornost države in širše skupnosti, za kar smo domačini lahko hvaležni. Vendar so visoki cilji ob zadnjem potresu obledeli, pa tudi vsaka naravna katastrofa nas potisne za pet korakov nazaj, da jih nato naredimo z državno pomočjo tri naprej. Zato zaostajanje in izseljevanje nima konca.
Morali bi se zgledovati po sosedih. Narodni park Visoke ture v Avstriji je trajnostni razvoj dosegel z mrežo smučišč, ki se zajedajo v park. Niti eno ni v tako »mizernem« stanju kot je na primer naš Vogel. Kljub vsem napovedim klimatskih sprememb, še vedno intenzivno vlagajo v nova in modernizirajo stara smučišča, celo na nižje ležečih legah. Smučišča so omogočila razvoj turizma in možnost preživetja prebivalstva. Posledično je nastala velika ponudba apartmajev in druge gostinske usluge, ki omogoča obiskovalcem parka prebivanje in uživanje v parku, v zimskem času pa rekreacijo na smučiščih. Smučišča omogočajo rentabilnost in so pritegnila interes investitorjev, saj domačini in vlagatelji lahko tržijo bistveno večji del leta - tudi v zimskem času.
Ob takih možnostih je prebivalstvo zainteresirano za pridelavo ekološke hrane ter vzdrževanje in varovanje kulturne krajine in okolja. Težko dostopno in nerazvito okolje je dobilo svojo vrednost, saj je v vedno večjo korist domačinom in tudi državi.
Naš zakon pa predvideva odkup zemljišč po 0,3 EUR/m² in namenja temu najvišjo proračunsko postavko. Od tega ne bodo imeli koristi ne lastniki, ne država. Nov zakon o TNP bo invaliden, če država ne bo razumela, da mora ob zakonu ali z zakonom sprožiti potrebne investicije v nova in obstoječa smučišča, ob in v parku.
Bovška kotlina s Trento in Logom, nujno potrebuje moderno in razširjeno Kaninsko smučišče. Enako velja za Vogel, ki bi moral dobiti še povezavo na Tolminsko stran, za obuditev Baške grape, ki je demografsko nedvomno najbolj ogroženo področje v državi. Kranjska gora, ki je bolj podobna drči kot smučišču in se primerja z najslavnejšimi svetovno znanimi smučišči, pa je sramota za nacijo, ki jo zastopajo športniki, ki nam jih zavidajo največje velesile zimskih športov.
Nekdanji Tolminski župan ing. Klanjšček, je v času osamosvojitve pripravil projekt smučarsko - tekaškega centra Matajur nad Benečijo in to z umetnim zasneževanjem, ki je bilo takrat še redkost v svetu. S štirimi projekti je občina kandidirala v Bruslju za sredstva FARE, verjetno med prvimi v Slovenji. Z dvema je uspela in sta danes realizirana. Dva, med njima tudi omenjeni projekt, pa ne. Zgodbo ni peljal naprej nobeden od novih županov.
Že vrsto let se govori o težkih razmerah Slovencev v Benečiji in Reziji. Sedaj se končno sliši tudi beseda pisatelja Borisa Pahorja, ki kot svetilnik v svojem zalivu opozarja. Vendar vse ostaja na nivoju solznih proslav in obljub.
Državna politika je v nasprotju z Avstrijci pozabila na razvoj podeželja in zamejstva. Gospodarska kriza nas duši in nas še bo na vseh nivojih. Dediščina Marije Terezije, ki je uvedla obvezno šolstvo tudi pri nas, se v Avstrijski državi še čuti. Njihovo podeželje, tudi najbolj odmaknjeno in nedostopno, dobesedno cveti. Zavedajo se, da je v kriznih časih in vojnah podeželje največje bogastvo vsake države.
Kaj pa mi? Smo res tako bogati in varni?
Narodni parki so namenjeni ohranjanju narave. Hkrati so tudi pomembna blagovna znamka in vodilo turističnega razvoja in preživetja nedostopnih in osiromašenih področij. Čas je, da tudi v Slovenji razumemo, da je ohranitev kulturne naravne krajne odvisna od možnosti obstoja človeka v in ob parku.
Nekdanje visokogorske pašnike prekriva rušje, gladko pokošena senožet je redkost. Srna ne ve kam. Bevkovi pastirci so šli v dolino …
Triglavski narodni park mora biti prilika, ne ovira!
Darjo Velušček,
TOLMIN